Moje misli

How to be good?

2009-01-10T22:37:00.007+01:00

Ko si otrok je vse lažje. Spomnim se rosnih, mladih let, ko sem si kot punčka želela biti priden otrok. Šla sem do mame in vprašala ali kaj potrebuje. Ko sem opravila nakup v trgovini, pometla kuhinjo, sem se takoj počutila bolje. Lahko je bilo biti dober človek. Od tebe se je malo pričakovalo.

Če si to zaželim zdaj in ker o tem pogosto razmišljam se stvari takoj zakomplicirajo.

Kako?

Pomagati prijatelju, ko te potrebuje. Easy to say.

Kaj, če ne deliš isto mnenje o tem kako živi in kako sprejema svoje odločitve?

To povedati in ga prizadeti, ali biti tiho in živeti s tem, da si bil zraven, ko je naredil napačen korak?

Stati ob strani, karkoli bo, čeprav bi bilo možno vse prej preprečiti?

Povedati kar misliš? Čeprav ga bo resnica bolela ali ga objeti in obljubiti, da bo imel tebe pa karkoli že bo?

Spoštovati starše pa čeprav si to vedno ne zaslužijo? Čeprav bi jim rajši kaj rekel in jih morda vodil do sprememb? Ali biti tiho, spet, se soočiti z danim in jih ljubiti z vsem srcem. Čeprav te to boli in čeprav veš, da nisi kriv za njihove napake?

In sam plačaš zanje?

Ni lahko biti dober.

Poskusim se lahko vrniti tudi k osnovam. K desetim božjim zapovedim.

Ne laži.

Že tu se zaustavi, ker vem, da se laži od mene včasih pričakujejo. Ne lažem, vendar molčim. Vmesna pot.

Pa vseeno. Želim si biti dobra.

Kot se počutim, ko vidim nasmeh na babičinem obrazu, ko pridem na obisk ali, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zagledala solze sreče v očeh mojega očeta ob daru najine petindvajset let stare uokvirjene slike

Vendar to ni dovolj. Rada bi še.

Bila dobra do tistih, ki so mi blizu. Še bolj pa tistim, ki se odmikajo od mene. Ker menijo, da me ne potrebujejo. Pa vem, da me.
Pogledam nazaj. Prijateljica je nekaj tednov nazaj zvedela, da je noseča. Prva oseba, kateri je to povedala sem bila jaz. Spet druga prijateljica iz otroštva, s katero sva se nekako zgubili, rekla, da ni kasneje nikoli več našla bližine, ki sva jo imeli.
Hvalospev sami sebi? Da, ker to potrebujem. In to mi pove, da le nisem tak grešnik. In se v mojem početju le najde kaj dobrega.
Torej bom tako nadaljevala. Živela kot do zdaj. In prepričana sem, da bo še veliko dobrega. Tiste, ki me zavračajo drugače jemala. Ni res, da jim ne znam biti blizu. Morda sem le preveč drugačna in imajo drugačne potrebe. Se bom ukvarjala s tistimi, ki jim moja bližina prija.
Torej. Grem mirno spat vedoč, da sem na dobri poti.

Flattering myself? Oh yes!

Zamisli se!

2009-01-09T15:12:00.001+01:00

V pričakovanju velikih radosti, zanemarjamo tiste majhne, vsakdanje, ki se ne bodo vrnile in jih bomo večno obžalovali.

Anonimen

Can you keep a secret?

2008-06-05T22:45:00.011+02:00

Včeraj sem prebrala fantastično knjigo! Upam, da kakšni strašni filozof ali grozno intelektualen človek ne bere teh strani... No, skratka... Po dolgem času so se mi oči ustavile na listih knjige ob kateri nisem mogla zaustaviti glasnega smeha...

Da zopet ne bom razlagala na dolgo, se knjiga nekako takole začne, da povsem običajna punca začne naštevati svoje skrivnosti... tiste, ki jih res z nikomer še ni delila...

In takoj pomislim? Fantastična ideja za nov blog... Razkritje bedastih skrivnosti, ki jih nikomur ne povem... tudi sama bi jih lahko naštela... saj me tu nihče ne pozna...

In morda bi bilo zanimivo, če bi se po dolgem času vrnila na prijetnejšo temo.... lahkotnejšo kot ponavadi... ko neprestanoma nekomu delim očitke in pljuvam jezo v obraz...

Torej... moje male skrivnosti...

Začnimo!

Ja, za začetek bi lahko povedala, da so me strašno zmotile besede Jonasa nekaj mesecev nazaj. Ko je v enem od svojih blogov napisal, da bi lahko ljudje, ki koga citiramo... enostavno... joj, saj ne vem niti kako se to razloži... ko narediš tako, da pišeš o nekomu... in nekaj narediš... in če tisti, ki moj blog bere klikne na njegovo ime... se mu recimo ob kliku njegovega imena stran preusmeri na wikipedijo in tam lahko prebereš o komu sploh govorim.

no... skrivnost št.

1. ne znam tega narediti! Če bi znala... bi to naredila... ker ne znam... pač... prepišem citat, ki mi je všeč in v naslovu nekako namignem o čem govorim...

Tako, da največ kar lahko storim v tem primeru. Ko pravim, da sem prebrala dobro knjigo... rečem... Moje skrivnosti... Sophie Kinsella... in podam še tole:

http://www.emka.si/artikel/351410/Moje-skrivnosti

Oprostite mi, vsevedci tega sveta... ne znam drugače...

Skratka... zdaj smo zašli iz teme... kje sem že bila... aja, moje skrivnosti...

Kaj so tiste drobnarije, ki si jih ne upam razkriti nikomur? Niti najboljši prijateljici?

2. Sovražim lakiranje nohtov... Medtem, ko se me nekako že vrsto let drži pridevnik strašno fancy šmensi in ne ve še kaj punce... sem v bistvu nekaj let vztrajala z umetnimi nohti le, ker jih ni bilo potrebno negovati. Dal si tistih par eurov in pozabil nanje. S temi nohti si lahko loščil tla, ampak še vedno si imel prekrasno francosko manikuro...

Hmmm... ampak to ni skrivnost... o meni prijatelji to vedo.

Vedo recimo, da če imam sredi poletja teniske... je to le zaradi tega, ker se mi ni dalo obnoviti laka na nohtih na nogi...

Hmmmm... spet... tudi za vse ostale babje fore... moj fant jih vse pozna.

Videl me je s tisto najbolj grozno blatno masko na obrazu recimo.... In tudi to, da se ob vsakem britju nog porežem ve.... Ve tudi to, da se vsak dan tehtam... brez razloga pač... Navada...

In... ve tudi to, da ko ga ni... Ko mora na kako službeno pot ali kaj podobnega... Ve, da spim s prižgano lučjo, ker se teme bojim... In ve, da če mi kadarkoli reče, da mu kak kos mojega oblačila ni všeč... Ve, da ga takoj naslednji dan nekomu poklonim oz. ga nikoli več ne oblečem...

I'm a lady without secrets!

Res je... Ni je stvari, ki jo kdo od mojih najbližjih ne bi vedel... Vse zblebetam...

In pač ne verjamem strašno pametnim ženskam (ki so by the way vse samske), da te moški nikoli ne sme videti, ko si stiskaš mozolje... nikoli ne sme vedeti, da hodiš v solarij... ali Bog ne daj... koliko truda vložiš v svoj zunanji izgled?!?!

Moj fant o meni vse.

Ve, da se šestkrat preoblečem preden grem zvečer ven.

In ve, da mislim, da imam premajhna prsa. Tudi postopek francoske manikure pozna do potankosti. Ja, valda nohti taki ne zrastejo, a ne? Zakaj bi ženske take stvari morale skrivati...

Vprašam se, če sem dolgočasna oseba... Resno, zanimivi ljudje imajo nešteto skrivnosti... Jaz... jaz nimam nobene...

Vse povem naglas. Resno. Mnenja, navade,... vse.

I'm a boring person!!!

Nenadoma se potolažim.

Morda je to le normalen zasuk reči. Toliko let sem se pretvarjala, da sem nekaj kar nisem bila. In sem se kasneje enostavno odločila, da tako ne gre več. In od takrat nimam več meje. Tudi stvari, ki bi jih lahko zamolčala... povem na glas...

v stilu.. taka sem, can you handle me? do you want to?

in se zavem... ljudje me imajo kljub temu radi.

Ja, moj fant recimo ve tudi to, da če gremo zvečer žurat in se ga nažgem... skoraj zagotovo ponoči ne bom sprala make-upa iz obraza... ulegla se bom spat... in maskara se mi bo razmazala po vzglavniku, obrazu, rokah...

Moja najboljša prijateljica ve, da sem navadna copata. Ve, da niti ene reči ne sprogramiram preden vem kaj o temu misli moj. In tako me sprejme.

Vsi ljudje, ki so mi najbliže... Vedo, da sem ob trenutkih nemogoča. Ljubosumna, posesivna, obsedena.

Pa vendar... so se vse to naučili cenit... ker vedo le to, da jih imam tako silno rada... da se tako močno bojim, da bi jih lahko izgubila... zato ravnam tako butasto...

užaljeno strmim v tla, ker se počutim zapostavljeno.

Ne, ker sem željna pozornosti celega sveta. Le njihove, ker so oni moj svet.

To je povsem razumljivo, mar ne?

Ally, what makes your problems so much bigger than everybody else's? They're mine!

2008-03-04T22:49:00.005+01:00

Tu... pišem o tebi.
Kdo bi rekel? Še sama ne bi znala predvideti tega.
Pa vendar... pišem, ko me kaj zaboli.
Ta blog vendarle zadeva mene...
Poznam na stotine ljudi. In če me vprašaš lahko za vsakega povsem objektivno naštejem njegove slabosti, prav tako dobre lastnosti.
Ko me vprašajo zate... obnemim...
Ker ne vem, čeprav te že toliko let poznam... ne znam povedati ničesar...

obstanem kot stena, ko vidim za kaj me imaš

bi rekel Plestenjak... čeprav on poje o ljubezni...
jaz govorim o prijateljstvu.
Do tebe.

Ta blog pišem že tedne in tedne. Na začetku sem gojila le čustva jeze in ožaljenosti. Želela sem te užaliti. Potiho, s tem blogom. Ki ga itak ne boš prebrala. In tudi, če bi ga... verjetno ne bi pomislila, da pišem o tebi.

Hotela sem napisati blog. O koncu. Vseh muk. Kreganja. In vsega negativnega kar sva v zadnjih mesecih delili.

Zdaj me prevzema le žalost.

Kolikokrat sem te hotela poklicati. Avtomatično vtipkala tvoje ime v gsm, kot ponavadi. Ko nisem imela kaj početi in sva skupaj snovali načrte ali enostavno sedeli po kafičih, se smejali, pogovarjali o bedarijah.

Čeprav zdaj razlagam le o lepih spominih. Tako je, ko je človeku hudo. Od določene osebe pomni le lepo. Torej pozabim tvojo slabo voljo, obtoževanja, jezo name. Vsakič, ko sem kaj narobe rekla. Vsakič, ko je kdo drug kaj narobe storil.

Pa si se vendarle znašala izključno name.

Kaj vse sem ti iz same jeze želela izpljuvati v obraz. Ker si me sama prisilila v to. Ker si me izčrpala s svojo negativnostjo in očitki. Zahtevnostjo.
Če bi te kdo zdaj vprašal kdo sem... zanima me, kaj bi odgovorila?
Boli me, ker vem, da bi morda rekla znanka, bežen človek, ki mimogrede zaide mimo tvojega življenja...
ali bi morda rekla prijateljica? Ne zaradi tebe, zaradi mene. Ker veš, da bi bila razočarana, če bi zvedela, da temu ni tako. Ko bi ugotovila, da nisem prijateljica, ampak človek, ki se le bežno dotakne tvoje dni?
In ti, ki imaš stotine pridevnikov zame? Kaj bi storila, ko bi vedela, da tista vzvišena, čudna, glasna, zoprna maja ne spi zaradi tebe?

Ali bi se vprašala kaj si narobe storila? Ali bi enostavno rekla, da je očitno nekaj narobe z mano, ker ne znam razumeti kakšna si in da se pač ne moreš obnašati kakor to okolje od tebe pričakuje, ker si pač drugačna?
Drugačna od mene. Drugačna od vseh. To itak vedno rada poudarjaš. Kako sva si različni...
Pa sva si res?
Meni praviš, da sem tipična ženska... in ti teh lastnosti nimaš... ker si pač.. drugačna...
Drugačna od mene le v temu, da ... kako naj rečem.
Kaj točno bi morala storiti, da bi v tvojem slovarju dobila oznako prijateljica?
Ne vidiš kako se trudim... kaj vse... naredim, da bi me sprejela... prav ti, ki praviš, da te nihče ne zna sprejeti za to kar si..
Jaz sem se tega naučila... A nikoli ne bo dovolj... kaj?
Vedno boš našla nekaj? Eno besedo, ki sem jo napačno naglasila... eno kretnjo, ki te je zmotila...
Zanima me, ali veš kako sem se v zadnjih tednih počutila jaz?
Glede česarkoli?
Ne moreš.
Ker me nisi vprašala. Ker se nisi niti spomnila. Ker se je vedno vse vrtelo okoli tebe... čeprav si prav ti tista, ki zna reči, kdo vse te ni opazil... kdo vse ni znal karkoli reči...
In spet poudariti, da nimaš prijateljev.

Si kdaj preusmerila prst, ki kaže na druge... nase?

Ali ne vidiš, da imaš težave z vsemi prav zaradi tega, ker znaš vedno pridno razlagati kaj se od nas pričakuje. Vendar nikoli ni govora o tem kakšna bi morala biti ti?

In ne sprašuj me kaj bi ti morala storiti. Saj ti tega ne znam razložiti. Kako biti prijatelj... morda bodo držale tiste besede: želiš prijatelje? postani prijatelj! (v angleščini bolje zveni: need a friend? be one!).

Pa vendarle potiho priznam, da bi vse skupaj spet požrla. In te poiskala. Povabila na kavo, ki bi na koncu kot ponavadi postala liter vina. In se pogovarjala. Pa si tega ne dovolim. Ker ni prav.

Ker vem, da si tega ne zaslužiš. In ker vem, da se ničesar ne bo spremenilo.

Vedno bom krivec jaz. In vedno nesproščena v tvoji družbi. Ker me bo vedno strah, da boš kaj narobe sprejela.

To ni prijateljstvo. To nikoli ni bilo. Pa vendar... Pogrešam te.

Time to give up?

2008-02-03T13:40:00.000+01:00

En zelo moder mož je enkrat rekel: pametno je vztrajati, če si nekaj resnično želiš. Vendar je pametno tudi znati kdaj prenehati.

V zadnjih mesecih sem se to stokrat vprašala.

Eno je želeti.

Drugo vedeti ali si res tako dober, da je kar bi rad predal svetu res tako dobro, da je edino pravilno vztrajati. Tudi, če drugi pravijo ne. Tudi, če se drugi neprestanoma trudijo dokazati obratno.

Ne potrebujemo te.

Nisi dovolj dobra.

Nič novega nam nisi pokazala.

Nič vznemirljivega.

Vsakdanja si.

Ne slaba, a tudi nič posebnega.

Tolažim se z mislijo na ljudi, ki so danes svetovne zvezde. Ob prebiranju njihovih biografij se najdem, ko pravijo pred koliko zaprtimi vrati so se našli. Koliko posmeha doživeli.... Pa vendar vztrajali... in uspeli.

Ne sprašujem ali je prav vztrajati ali ne. Vem, da kar delam ne bom mogla kar pustiti... preveč mi pomeni...

Vprašanje je ali je vredno tega. Vredno v smislu, da sama ne znam oceniti. Sem res tako dobra kot mislim, ali sem pač podobna komu drugemu, ki neobjektivno sebe ocenjuje kot nekaj edinstvenega kar je treba pokazati svetu.

Nimam želje po slavi, denarju,... resno mislim.

A želim vztrajati v temu kar ljubim, obožujem. Ne znam nehati. In nočem slišati ljudi, ki pravijo, da sem oplela in da bo moje ime pozabljeno v kratkem.

Hočem pokazati, dokazati. Da imam jaz prav.

Dobra sem... Toda, kaj če nisem....

Le dekle kot vse druge, ki znajo samo to govoriti in razlagati, pa v življenju ničesar ne dosežejo?

Ker je edino tako prav?

Carpe diem

2007-10-16T19:16:00.000+02:00

Vsak dan ob gledanju tv dnevnika, prebiranju časopisa, spleta in spremljanju vsega krutega kar se na svetu dogaja, pomislim...

Čeprav vedno pravim, da življenje zajemam z veliko žlico in resnično izkoristim vsak trenutek za izpolnitev svojih želja, se zdaj zamislim.

Res je, da sem že zdavnaj prišla do ugotovitve, da bom svoje življenje dejansko znala živeti v trenutku, ko bom znala vsako posebnost ceniti, iz vsakega vsakdanjega opravila pričarati nekaj izjemnega.

Res je. Vsak dan naredim kakšno malenkost, ki mi dan popestri.

Pokličem prijatelja, ki ga že dolgo nisem slišala.

Pozabim na obveznosti in pošteno zažuram med delovnim tednom.

Izberem službo, ki me zares veseli in ni mi odveč osem ur, ki jih preživim v službi.

Mislim, da je način dosega sreče ta, da dejansko ne pričakujemo velikih stvari. Ampak se naučimo uživati v majhnih, a pogostih. Sploh pa spremeniti kar nas ne osrečuje, oziroma nas žalosti.

Ko sem leta nazaj razmišljala o študiju psihologije, sem eno za drugo požirala razne knjige, ki so poučevale posameznika. Razne knjige, ki so razlagale napake, ki jih počnemo ljudje.

Spomnem se vprašanja, ki me je odkar sem ga prebrala, spremlja vsak dan.

Kaj bi storili, če bi vedeli, da je to zadnji dan vašega življenja.

Spomnem se tudi odgovorov...

Gledal bi sončni zahod.

Poklical bi ljubljeno osebo in ji končno povedal kar čutim.

Poklical bi prijatelja in se pobotal z njim.

Odgovor na njihove odgovore je bil:

Zakaj tega ne storiš zdaj? Le kaj ti zagotavlja, da boš jutri še tu?

Teh par stavkov me zadnja leta spremlja, pravim. In zakaj me potem ničesar niso naučili?

Res je, da vedno izkažem svoja čustva.

Res je, da ljubljenim osebam to neprestanoma dokazujem.

In res je, da je to zame bistvo.

Toda...

Zakaj še vedno dopuščam, da mi povsem nepomembne stvari grenijo življenje.

Zakaj dovolim, da me stvari prizadanejo.

Zakaj si ne rečem: hey, ali bi se obremenjevala s tem, če bi vedela, da ti tečejo zadnje sekunde?

Zakaj se enostavno ne nasmehnem vsemu lepemu kar mi je dano?

Zakaj tako vneto razmišljam? Zakaj se v mojo senci skriva nešteto strahov? Zakaj se obremenjujem s svojimi kompleksi? Zakaj si ne rečem: taka si in taka si potrebna svetu?

Zakaj se toliko trudim, da bi ljudem, ki jih ljubim, bila všeč?

Zakaj se toliko trudim, da bi me vzljubili, da včasih pozabim nase?

Zakaj odkrito ne pogledam vase. Zakaj si ne vzamem trenutka in ga uživam?

Brez bojazni, kaj bo jutri in česa ne bo.

Brez strahu kaj vse bom izgubila...

Najbolj me skrbi dejstvo, da resnično dopuščam, da me malenkosti zmotijo.

Da potočim solzo za vsako grdo besedo, ki mi je izrečena, čeprav v šali.

Tako ponosna na svojo občutljivost. Ker trasparentno vedno pokaže kaj čutim, občutim, začutim. Včasih mislim, da me bo prav ta moja občutljivost ubila...

... save me from myself...

Quando conto le mie fortune, ti considero sempre due volte!

2007-10-12T15:07:00.000+02:00

Nekaj tednov nazaj sem med iskanjem nekih papirjev slučajno naletela na svojo škatlo spominov. Sem ena tistih ljudi, ki skrbno shranjuje dnevnike, pisma, vstopnice koncertov,… poleg vsega tega imam še vrsto slik raznih obdobij svojega življenja. Kakor verjetno vsak.
Po kratkem pregledu fotk se mi je zdelo izredno zanimivo to, da se na večini slik pojavlja ena in ista oseba. Na vseh slikah mojega rojstnega dne, drugih praznovanj, običajnih dni,… nekoč mi je nekdo ob pogledu na fotografije rekel, da je z eno sliko videl praktično vse. Zamenjale so se frizure, oblačila, no… leta so tudi naredila svoje. Ampak vsebina je vedno ista. Jaz in ona, v butastih pozah in smešnih nasmehih na licih. Midve, ko si umivava zobe. Midve, ko spiva na terasi. Midve, ko pohajava po Portorožu. Ali si samo njo imela za prijateljico? Si se samo z njo družila? Me vpraša. Nasmehnem se. V svojem najstništvu je mimo mene šlo na tisoče 'klap', znancev in raznih ljudi. Stalnici sva bili samo midve. Prepričana sem, da nekje obstajajo slike vseh teh ljudi, a so se čudno ohranile le najine. Čudež? Ne, vem, da so te še pri meni, ker so posebne vrednosti. Vem, vse iste. Drugim. Nama vsaka nekaj pove.
Kar mi vse te slike povedo, v tem trenutku, me skoraj žalosti.
Moja prijateljica. Moja sestrica, kot otročje drug drugo poimenujeva.
Koliko časa sva preživeli skupaj. Vsak popoldan (pa čeprav sva obiskovali različni šoli), vsak vikend, vse sva počeli skupaj.
Naj te besede ne zvenijo kakor, da je najinega prijateljstva konec. Še zdaleč ne.
A stvari se spremenijo… seveda so vse spremembe del življenja… in kar mi je všeč pri najinem prijateljstvu je to, da je v teh letih postalo nekaj izjemnega.
Nekaj najlepšega se mi zdi, da v življenju doživiš tako prijateljstvo. Dolgotrajno.
Toliko skupnih trenutkov. Lepih, grdih, karkoli. Vse skupaj naredi to, da si z nekom tako povezan, da te dejansko pozna v dno duše.
Ne rabiš razlagati kakšen si, kakšen si bil, kaj si doživel. Ta oseba vse to ve, ker je bila ob tebi.
Zakaj potem žalost?
Ker nekaj pogrešam. In to ni njeno prijateljstvo. To ostaja in zdaj vem, da ga ničesar ne bo moglo prekiniti. Preveč vsega je bilo. Preveč si pomeniva. Ni daljave, ni je stvari, ki bi jo katera lahko storila, da bi ta ostala neoprostljiva.
Pogrešam le tiste čase… ko sva skupaj brezbrižno počeli ogromno stvari. Zdaj za to ni več časa. Vsaka ima svoje življenje. Svoje obveznosti. In tisto dekliško prijateljstvo je zdaj prijateljstvo dveh odraslih žensk, ki se zaradi razdalje dvakrat na teden slišita po telefonu, kjer podrobno razglabljata o resnih stvareh. In se seveda vidita ob vsaki možni priložnosti.
Vse super. A pogrešam tiste stvari. Čeprav sem odrasla, si še vedno želim nekaj takega…
Po službi bluziti po mestu ure in ure.
Se z avtobusom voziti po mestu brez posebnega cilja.
Karkoli. Želim si te imeti vsak dan tu, pri meni na kavi. Da si bova lahko povedali čisto vse kar se nama je danes zgodilo. Kar bi rada povedala je le to, da bi rada vsaj delček tega nazaj. Zavedam se, da imam veliko prijateljev in ljudi ob strani. Ne pritožujem se. Morda pogrešam le več norčij, bedarij, ki sva jih skupaj počeli.
Želim si nekoga, da si bova skupaj lakirali nohte.
Nekoga, ki mi bo barval lase, ko se mi ne bo dalo k frizerju.
Nekoga, ki bo z mano jedel kokice s sladoledom.
Nekoga, ki bo z mano gledal 3 romantične komedije zapovrstjo v enem dnevu.

Saj vem... butasto... maybe time to grow up...

Hospitality Club

2007-08-06T21:32:00.000+02:00

Še nekaj mesecev nazaj sploh nisem poznala pomen teh dveh besed. Hospitality club? Nato sem opazila kako mojim prijateljem pogosto prihajajo gostje iz celega sveta. Mislila sem, da so jih spoznali na mnogih potovanjih kjer so bili. Kasneje sem izvedela...

Hospitality club je v osnovi spletna stran, ki jo je izdelal mlad nemec. Ideja se mu je porodila, ko je prišel do ugotovitve, da kot on, veliko njegovih vrstnikov želi potovati po svetu. A seveda se vedno pojavi isti problem. Mladi študentje si težko privoščijo potovanja.

Ustvaril je spletno stran, kamor se lahko prijavi vsak z uporabniškim imenom in raznimi podatki (kraj bivanja, starost,...). Ko se odloči nekam oditi poišče prebivalce tega kraja. Napiše jim nekaj sporočil. Povpraša o možnosti prenočišča, vodenja,... In nato prejme odgovore.

Da, odločiš se iti na primer v Španijo. Popolni neznanec ti ponudi posteljo, brezplačno vodenje po mestu,... In isto ponudiš ti v svojem kraju, če si ga nekdo odloči obiskati. Seveda v svojih zmožnostih.

Priznam, da sem na začetku bila malce skeptična. Komu zaupati?

Seveda je tudi za to poskrbljeno. V kolikor ima kdorkoli slabe izkušnje to objavi in težave so rešene.

No, najbolje, da opišem svoje izkušnje.

Zelo rada potujem. Nisem videla celega sveta, v bistvu vse do lani nisem šla dlje od naše Evrope. Kasneje sem videla nekaj več. Vendar so bila vsa potovanja organizirana s strani agencije, ali pa je nekdo skrbno izdelal podroben načrt kam iti in kako. Vedno sem spala v hotelih z veliko zvezdicami in redko gledala na stroške, ki jih bom na potovanju imela.

V Beogradu sem bila dvakrat v življenju.

Oboje v istemu mesecu. Prvič z agencijo. Pokazali so mi 'kučo cveča', dali za jest čevapčiče, ki sem jih preplačala in pokazali nekaj znamenitosti.

Drugič s hc-jem, kjer sem spoznala življenje srba, koliko zasluži, kako živi.

Človek z drugim državljanstvom, ki me je videl prvič v življenju, mi je plačal pijačo, kosilo.

In to človek, ki ima nekje tretjino moje mesečne plače.

Kdaj prej sem to doživela?

Priznam, da mi je ta cela zadeva na začetku delovala zelo čudno in nenavadno.

Sploh, ker načeloma delujem za bolj 'fino' in razvajeno dekle.

Toda tu se sploh ne gre za prihranek pri potovanju. No, vsaj v mojem primeru ne.

Tu gre predvsem za to, da vidim svet z realnimi očmi.

Sovražim kvazi tipične reči, ki ti jih ponujajo turistični vodniki. Hočem videti kako živijo ljudje mojih let kamor grem.

In to sem prvič doživela. To je bistvo.

Navdušena sem.

Šla sem do Beograda, Sofije in Budimpešte.

Spoznala sem nekaj ljudi, ki jih nikoli več ne bom videla. Toda spoznala sem tudi ljudi, katere želim za prijatelje. Ker so me sprejeli takoj. Brez tisočih nalepk. Ničesar. Ljudje, ki so odgovorili na vsa moja vprašanja. Čeprav preveč zasebna.

Ljudje s katerim še včeraj nisem imela nič skupnega, le iste želje. Potovati. Videti svet. Čeprav si to težko privoščimo.

In evo... desetdnevni dopust, ki bi bil lahko brezskrben in sproščujoč, je bil na koncu popotovanje v avtu, kjer nisem vedela kam bom šla. Kje se bom ustavila, kje prenočila.

In bila je izjemna izkušnja.

Dandanes se mi tako zdi, da smo ujetniki nekih norm, pravil, urnika.

Potovala sem deset dni, zdi se mi kakor, da bi trajalo nekaj mesecev. Bila sem sproščena... Nisem potrebovala vsega balasta, ki ga ponavadi. Z na široko odprtimi očmi sem opazovala svet, ki se mi je kazal v vsej svoji lepoti ali slabih straneh.

Zavedam se, da ljudje na tak način prepotujejo cel svet. In da je moja izkušnja nekaj povsem vsakdanjega. Toda zame to ni bila.

Sploh ker ni bila edina... Še mnogo jih bo.

Sploh ni pomembno kam greš. Le da greš, vidiš. Kako tvoj vrstnik živi drugje. Kaj ima in kako s tem razpolaga. Kako živi in kaj potrebuje, da je srečen.

V enemu letu sem obiskala nekaj destinacij, ki so med seboj povsem različne in mi dajo misliti kaj bi še rada obiskala.

Tanzanija... Emirati (Dubai)... in po drugi strani bližji Španija in Madžarska...

Kar pravzaprav želim s tem blogom povedati ne gre v nekaj besed, tudi v par blogov ne... Sploh ker vsega sploh ne znam razložiti.

Morda bom spet naivna. In nočem pisati kakor, da nikoli nisem imela slabih izkušenj z ljudmi. Ohoho, če sem jih imela.

Toda imam izbiro. Želim pomniti samo tiste dobre.

p.s. I. hvala ti, da si vse to delil z mano!

Un viaggio di mille miglia, comincia con un solo passo.

Lao Tzu

What about the future?

2007-06-26T20:21:00.000+02:00

Že dolgo nisem napisala nič svojega... kaj čem... včasih se mi zdi, da kak izposojen verz ali citat iz filma vse pove o mojem razmišljanju, stanju,...

Pravzaprav se mi zadnje čase v mislih porajajo eni in isti dvomi, bolj bojazni kot drugo.

No, poglejmo, če razmišljaš isto oziroma se isto sprašuješ.

Stara sem 27 let. Vse odločitve, ki sem jih do sedaj sprejemala niso bistveno vplivale na moje življenje. No, se bom popravila. Vsako majceno dejanje po mojem spremeni tok življenja.

Kar sem hotela povedati je to, da ... če na primer vzamem tiste tipične odločitve, ki jih v življenju več ali manj sprejemamo vsi... izbira šole, službe,... za karkoli sem se odločila... to ni bilo bistveno.

Če ne doštudiraš pri dvajsetih imaš to možnost kadarkoli kasneje.
Če ne izbereš prave službe, načeloma lahko vedno najdeš drugo, boljšo,...
Če pustiš fanta pri 25-ih... spet... imaš nešteto drugih možnosti, da spoznaš drugega, ...

Verjetno še nisem prišla do bistva. Morda do tega pridem z naslednjo razlago...

Če si zdaj... bolj natančno v teh letih (nekje od 27 - 32) ne odločim ustvariti družine, bo to spremenilo vse moje življenje.

Če se ne bom ustalila v roku nekaj let... bo točno ta odločitev vplivala na vse.

Bom mama? Da, predvsem o tem govorim.

Lahko se seliš, poročiš, ločiš, diplomiraš, obogatiš,... karkoli. Ampak možnosti roditi svojega otroka... imam samo še zdaj... še nekaj let... potem bo konec.

Razlog zaradi katerega se sprašujem vse to leži v temu, da šele zdaj opažam, da je to del odraslosti... sprejemati odločitve. Tiste ta prave!

Zadnje mesece neprestanoma tehtam. Mamica, jaz? Čisto iskreno? Sedaj skrbim le zase. Odločitev, da bi postala mati, pomeni, da jutri ne bom več jaz jaz, ampak mati svojega otroka.

Nekdo me bo potreboval, nekdo bo odvisen od mene. Ko bom dobre in ko bom slabe volje. Ko bom imela dovolj denarja in ko denarja ne bo. Ko si bom želela družine in ko si bom želela biti sama.

Spet ne vem, če sem sploh sposobna povedati kaj me tare.

Ne govorim o tipičnih ženskih bojaznih. Najti pravega,...

Govorim izključno o materinstvu.

Če se zanj ne bom odločila, to ne pomeni, da bom naprej žurala še nekaj let. To ne pomeni, da bom še vedno odgovorna le zase in nikogar drugega. To ne pomeni, da bom brezskrbno živela do konca svojih dni.

To pomeni, da bom prikrajšana temu kar je načeloma osnovno biološko poslanstvo ženske. Roditi. Vzgajati. Živeti za to.

Ne gre se za ta trenutek. Gre se za vse življenje.

Če se za materinstvo ne bom odločila zdaj... kaj točno bom počela čez dvajset, trideset let?

Če se ne bom kregala s svojimi otroci, se z njimi smejala, jim kupovala obleke, jih učila brati, jokala, ko me ne bodo upoštevali,... kaj za boga bom počela?

Kaj je tisto kar si zares želim? Ostati sama? Potovati po svetu... Uživati, brati knjige, spoznavati ljudi, žurati, delati, kaj?

Nekako si ne predstavljam, da bi umrla tako... brez, da bi kaj tako izjemnega doživela.
Če si tega želim? Itak da ja.

Sem na to pripravljena? Ne vem... če sem prav iskrena sem človek, ki je tako zaseden s seboj... ali bi sploh znala postaviti nekoga drugega na prvo mesto? Ne glej me grdo, seveda nisem največji egoist na svetu... zaljubljena sem in ljubljeni osebi poskušam ponuditi vse najbolje kar imam. Toda to je nekaj povsem drugega.

Bi zmogla?

Big girls don't cry

2007-04-13T16:26:00.000+02:00

La mia felicità sono io, non tu.
Non soltanto perché tu puoi essere fugace.
Ma anche perchè tu vuoi che io sia ciò che non sono.
Io non posso essere felice quando cambio
Soltanto per soddisfare il tuo egoismo.
E non posso sentirmi felice quando mi critichi perché
Non penso i tuoi pensieri
E non vedo come vedi tu.
Mi chiami ribelle.
Eppure ogni volta che ho respinto le tue convinzioni
Tu ti sei ribellato alle mie.
Io non cerco di plasmare la tua mente.
So che ti sforzi di essere te stesso.
E non posso permettere che tu mi dica cosa devo essere...
Perché sono impegnata ad essere me.
Tu dicevi che ero trasparente
E facile da dimenticare.
Ma allora perché cercavi di usare la mia vita
Per provare a te stesso chi sei tu?

Lomi me

2007-04-10T21:06:00.000+02:00

Morda je res, da se vse zgodi z razlogom.
Morda je res, da slej, ko prej vsak plača za svoje napake.
In morda zdaj plačujem za tisto kar sem naredila.
Čeprav sem vedno našla opravičilo za svoja dejanja.
Ker sem vsako stvar utemeljila s tem, da sem bila poštena do vseh.
Najprej do svojega srca in potem... posledično do drugih.
Toda morda se to nekomu ne zdi poštenost.
Morda se vse to, moje obnašanje do ljudi, zdi napačno, grešno in ta nekdo misli, da se moram oddolžiti za kar sem storila.
Morda pa pretiravam. Morda je to le navaden dan, nabit z malo več negativne energije kot sicer.
In jočem, čeprav nimam pravega razloga za to.
Rada bi govorila... in včasih se mi zdi, da ni nikogar, ki bi poslušal.
Rada bi živela,
uresničila svoje sanje... in včasih se mi zdi vse iluzija. Vse v kar verjamem.
Morda sem le navadno dekle, ki upa... upa... in vidi stvari, kjer ne obstajajo.
Morda sem si to zaslužila, ker sem pohodila čustva drugih.
Morda... morda pretiravam... in je to le črn dan, ki bo kmalu minil.
Morda... bo jutri vse v redu...
morda bom pa jutri spet videla stvari, ki jih v resnici ni.
Rada bi mirno zaspala. Le to.
Zdi se mi, da neprestanoma delam nekaj narobe.
Morda ne znam delati stvari na pravilen način.
Morda sem le egoist, ki si tega ne upa priznati.
Egoist, ki nenehno pričakuje pozornost vseh ljudi okoli sebe.
Morda sem pa le navadno dekle, ki upa... sanja... nekaj kar ne more imeti.
Morda bi morala enostavno prenehati.
Prenehati verjeti, da imam prijatelje, ljubezen, prijetno prihodnost.
Morda sem res sama.

Sama.

...al' tvrdka stina ja sam sad,
star iznutra vanka mlad...

Men are not always bastards

2007-03-05T23:02:00.000+01:00

Pri pogovorih s svojimi prijateljicami pogosto slišim besede kot so:

Zadnjič sem srečala svojega bivšega. Zdaj, ko ve, da sem zasedena ves slinast skače okoli mene. Včeraj me je klical in povabil na kavo. Pomislim... on me je pustil, zdaj me pa vidi z drugim in me kar nenadoma pogreša in bi me kar spet imel.

Da, tako si to dekleta razlagamo.
Toda... zadnjič sem slišala zanimivo debato.
Tip je razlagal, da je srečal svojo bivšo z novim tipom. Prišel je do spoznanja, da ga je končno prebolela in se jo zdaj upa povabiti na drink. Ker mu je kot punca blazno ok in jo želi obdržati kot prijateljico.

Ni nujno, da to velja za vse vendar mislim... spet... da ni vse tako kot zgleda.
Med tem, ko si me pogumno hranimo ego z mislijo, da nas bivši pogreša oziroma hoče nazaj, ker nas je videl z drugim, ni tako.
Vmes se ni upal približati.
Ko pa pridobi vednost, da je z nami vse cool in so čustva pozabljena, potem se pa nekako poskusi vrniti... kot prijatelj.

Kar je v bistvu zelo pozitivno.

Včasih tudi moški pri ženski iščejo prijateljstvo.
Sploh pri osebah, ki se jim zdijo strašno fajn. To, da jih ne želijo za dekleta ne pomeni, da jih ne spoštujejo in želijo zgladiti zadeve.

Kaj misliš?

Something about consequences

2007-02-21T20:34:00.000+01:00

There's only one basic human right.

The right to do as you well damn please!!!

And with it comes the only basic human duty.
The duty to take the consequence!!!

S takimi rečmi se tolažim...
What if someone doesn't care about the consequences?

Never!!!

2007-02-18T22:58:00.000+01:00

Vse do sedaj sem v ljubezni poznala izključno dva scenarija za zaključek veze med moškim in žensko.
Konec je zgodil enostavno zaradi tega, ker je ljubezen minila njega ali njo.
Prvič v življenju sem postavljena pred neznanko.
Ljubim neizmerno.
Tako močno, da se mi zdi uporaba besed LJUBIM TE, žaljivka za to, ker čutim. Ti dve besedi sem že nekajkrat uporabila in čustva še zdaleč niso bila podobna tem.
Zdaj... ugotavljam, da se odnosi lahko končajo tudi drugače. In ko to pišem, močno upam, da to ne bo veljalo za naju.
Odnos se lahko konča kljub obojestranski zaljubljenosti.
Zaradi nekompatibilnosti.
Da, vsak bo rekel, da ljubezen premaga vse. S tem se tudi sama strinjam... vendar...
to je moja zgodba.
Ne upam pomisliti, da najina ljubezen ni dovolj.
Da tvoja ni dovolj, ker ni ljubezen. Ne dovolj močna.
Pomislim na vse tiste pesmi, katerih nisem dojela smisla...
I can't live, with or without you...
Kako razumem zdaj.
In si postavljam nešteto vprašanj.
Bova znala iti skozi to drugačnost?
Ali boš kdaj cenil kar imaš in ne mislil, da nekaj zamujaš, če se ustališ?
Ali lahko najdeva skupno pot do sreče?
Pomislim na to, da spet... prvič v življenju... ne bi znala naprej brez tvoje bližine.
Resno, gledam te, ko spiš. Tvoja prisotnost me umirja. Tvoja roka na mojem boku pravi, da imam vse kar potrebujem. To je moj raj. Moje zavetje.
In strah me je. Nikoli prej me ni bilo strah bolečine, trpljenja, samote. Vedno sem našla pot, da me določeni dogodki niso dotolkli. Da sem znala najti razloge, da bi se nasmejala. Počutila bolje.
Tokrat me je resnično strah, da te volje ne bom našla, če boš odšel.
Ker si ne bom želela živeti brez tebe zraven.
Po drugi strani me je strah naslednjega prerekanja, jeze in tvojega razočaranega pogleda, ko ugotoviš kako različna sva si in kako različne potrebe imava.
Moram verjeti, da bova znala skozi to.

Ker si nekaj najboljšega kar se mi je v življenju zgodilo.

Samantha: I have to ask you a question. It's a good one so think about it. If two people love each other, but they just can't seem to get it together, when do you get to that point of enough is enough?
Jerry: Never.

Bojler

2007-01-09T00:15:00.000+01:00

Vse se začne s pokvarjenim bojlerjem.
Kakšna bedarija!
Leta in leta vsem razlagam kako vseeno mi je ali bom ostarela sama.
Da ne potrebujem, ne želim stalnosti, rutine.
Vse se je začelo s pokvarjenim bojlerjem.
Kaj narediti? Koga poklicati? In tako naprej.
Vem, da zveni neumno.
In to tudi je.
Težko razložim, da pojma nimam o pokvarjenih grelcih, pojma nimam kje je glavni vodovod v bloku in še manj kje je kosovni odpad v Ljubljani.
Samostojna Maja ni več tako samostojna.
Dojamem, da biti sam ne pomeni skuhati kosila za enega, nakupovati za enega, spati sam. Sam se zbuditi. Nikoli ne zmanjka mleka, ker ga edino ti piješ. Nihče drug ti ga ne.
Biti sam pomeni to, da moraš sam najti vodoinštalaterja. Sam moraš primeren bojler kupiti in sam poskrbeti za to, da si kupil tudi fucking varnostni ventil za katerega sploh nisem vedela, da obstaja.
Da, vse se je začelo s pokvarjenim bojlerjem.
In tokrat vem... Res sem sama.
Ni cimrov, sorodnikov, kogarkoli, ki bi se lahko ukvarjal z mano. Vsi imajo svoje življenje, svoje težave, svoje pokvarjene bojlerje.
Vse kar sem imela do sedaj.. bežala sem, priznam.
In zdaj... ko bi se končno rada ustalila... Kakor, da je svet šel naprej... jaz sem pa ostala nekje vmes... pozabljena...

Bad day...

it doesn't have to be this way...

Ally

2007-01-08T19:45:00.000+01:00

Vzemi del srca in raztrgaj ga.. le ljubi me...

Novoletne zaobljube

2007-01-02T23:31:00.000+01:00

Vsak konec leta večina ljudi skrbno sklepa novoletne zaobljube. V sredini decembra je to dober izgovor za pretiravanje.
Dečko si prižge 45.cigaret in reče: itak v novem letu neham.
Drugi si obljubljajo, da se bodo v novem letu več ukvarjali s svojim telesom (beri: fitnes), drugi bodo začeli varčevati,...

Tudi jaz, kakor vsi ostali, sem bila vsako leto zelo pametna in si pisala razne opomnike, ki so zbirali prah obešeni na kakšnem zidu.

Letos... Nimam nobenih obljub... Sklepov...

Ali to pomeni, da nimam več ciljev?

Ne!!! Pomeni le to, da sem morda prvič v svojem življenju srečna s tem kar imam.
Ne strmim po nepovrnjeni ljubezni, boljši službi,...

Moje življenje ni popolno, daleč od tega.
Toda tokrat... se prvič prepuščam toku...

Prav gotovo bom v novem letu naredila spet kakšno neumnost. Kaj strašno blesavega. Nekaj povsem nespametnega. Toda... prav gotovo se bom veliko smejala in kak cilj tudi dosegla.
Prav gotovo tudi letos ne bom nehala kadit in velikokrat spila več kot bi se spodobilo. Stokrat bom na glas rekla nekaj kar ne bi smela. In veliko preveč čokolade bom tudi pojedla.
Toda veliko bo sprehodov na Šmarno... veliko kavic s frendi... veliko ur v službi... veliko pod tušem z muziko, ki bo nabijala v stanovanju...

Ja, lepo bo... Ker moja novoletna zaobljuba ostaja že dolgo let ta, da bom ostala zvesta sami sebi... svojim željami in ciljem... Ki so včasih kratkoročni... drugič pa na daljši rok...

anyway... this is me... and i'd like to stay just as lunatic as i am now...

Vsem, ki tu pa tam zaidete na moje strani...

Želim vam obilo nasmehov!!!

Lettera a un bambino mai nato

2006-12-05T01:36:00.000+01:00

Zadnje čase se veliko govori o Drobniču, splavu, itd.
Ponavadi v mojem blogu ne pišem o takih tematikah, saj jih je internet prenabit in svet ne potrebuje še ene pametnjakovičke.
Ampak... Tokrat me cela zadeva vseeno ne pusti ravnodušne in moram vsaj nekaj pripomniti.
Kot večina slovencev se tudi sama logično ne strinjam s tem, da bi bil splav plačljiva storitev.
Totalna bedarija!
Ampak... moti me to, da se dekleta vse več za tovrstne posege odločajo. Govorim predvsem o zelo mladih, mladoletnih puncah.
Vem, da se verjetno ne zavedajo svojih dejanj. Oziroma bolje... posledic, ki jih take odločitve lahko povzročijo.
Moti me to, da je splav postal kontracepcijsko sredstvo, ne pa zadnja možnost.. zadnja rešitev.
Skoraj vsaka druga prijateljica je to naredila že enkrat, če ne večkrat v življenju.
Ali se kdo zaveda, da je to poseg v telo, ki lahko onemogoči kasnejšo zanositev? Pa ne le to.. Res mi ni jasno kako lahko nekatere tako.. kar tako... to naredijo...
Res ne bi rada bila zatežena.
Morda s tem blogom to postajam... Toda enkrat bi rada svoja nakladanja o ljubezni in podobno dala na stran in čisto zares rekla: punce, pamet v roke!

Velikokrat me starejša prijateljica, ki mi je zelo pri srcu, pogosto vpraša: maja, kdaj boš pa ti mamica?
Jaz začnem... Ja, pa veš, najprej služba, pol pa stanovanje,.. kaj lahko v tem trenutku otroku nudim?
Ona mi vedno odgovori: če bi se mi na tak način odločali, ne bi nikoli imeli otrok. Zapomni si, vedno se najde način...

S tem nočem reči, da bi moral vsak pod vsakim pogojem imeti otroke. Le malo previdnosti... Obstajajo tabletke, kondomi,... ogromno drugih metod.

Think about it, ok?

Today I had a thought ... what if I'd never met you?

2006-11-20T23:25:00.000+01:00

Ljudje me radovedni sprašujejo: a sta vidva zdaj skupaj? A je to resno?
Zanimivo se mi zdi kako se jim zdi nujna opredelitev veze. Sta prijatelja ali sta par?
To se jim zdi tako pomembno!

Če bolje pomislim, sem tudi sama še nekaj tednov nazaj tebe isto spraševala.
Ne morem pozabiti kako sem te v bistvu napadla... Moje točne besede so bile: koliko ti lahko pomenim, če še sam ne veš kaj v tvojem življenju sploh predstavljam...

Potem sem se pa ozrla nazaj...

Spomnim se tistega dne, ko sem skrivala rdeče oči za sončnimi očali, prepričana, da nihče ne vidi moje žalosti... Spomnim se kdo je tistega večera nenajavljeno prišel k meni...
Nisi me vprašal kaj je narobe. Počakal si, da sama 'eksplodiram'... Po nekaj urah sem že pozabila vzrok žalosti in se iskreno smejala svojim težavam.

Spomnim se tistega dne, ki je bil morda najpomembnejši dan mojega življenja, povezan s cilji, ki si jih želim doseči... Kdo me je z ponosom gledal. Nisi verjel, da je bila tvoja prisotnost ključni dejavnik do mojega uspeha.

Spomnim se tistega dne, ko je bila moja prijateljica iz otroštva na obisku. Sedel bi ure in ure... in jo spraševal, kakšna sem bila kot pubertetnica. Ker te o meni vse zanima.

Spomnim se tistega dne, tistih dni, vseh dni, ki sva jih skupaj preživela...

O meni veš vse...

Poznaš vse moje prijatelje, okolje kjer živim, vse.

To je to.

Vseeno je, če sva par, prijatelja ali karkoli.

Tu si. Čutim te.

Zakaj bi bila obsedena z opredeljevanjem nečesa kar se še opisati ne da.

Ne obljubljaš mi prihodnosti, ker še sam ne veš kam te bo odpeljala.
Ne obljubljaš ničesar. A ko te potrebujem, ko si te želim zraven, si tu. Brez vprašanj, razlag, česarkoli.

Vedno sem bila mnenja, da je ključno pri odnosu, da poleg tega, da seveda vsak obdrži svoje interese, ambicije, itd... da se dva znata razumeti, podpirati.

Lahko ti povem kako je bilo, kaj se je zgodilo. A nekaj čisto drugega je, če si z menoj, ko to doživljam. Ker vse to kroji bližino, povezanost, spoznanje drug drugega. Ustvarja spomine.

Vseeno mi je, če boš naslednji vikend šel ven s prijatelji in ga boš popival z njimi, počel neumnosti.
Zakaj je tako težko verjeti, da mislim, da moramo ljudje biti enostavno nad tem.

Ljubezen ni, če te nekdo kliče desetkrat na dan.
Dovolj je enkrat na teden. Če ti s klicem kaj pove.

Vsi smo obremenjeni z nekimi predsodki in strahovi: kaj si bodo mislili drugi, če bo to ali to...

Naj bo jasna ena stvar. Nihče ne ve, kaj se dogaja za štirimi stenami. Samo dve osebi. Vesta kako se razumeta, če se,... Vse ostalo je sklepanje, opravljanje,.. Karkoli.
Velikokrat poslušam ljudi, ki pametno ocenjujejo funkcioniranje tistega ali onega para.
Na podlagi česa?
Nič ni kakor zgleda...

Poskusi za trenutek pomisliti na to kar si ti želiš.
Čeprav misliš, da se ne oziraš na druge. Si prepričan, da ne daš ničesar na mnenje drugih?
Dekleta rada nakladajo o darilih, ki so jih od fantov prejele, kam so jih peljali...
U, fant od fare?
Meni se zdi ta pravi tip, prav tisti, ki pozna moje prijatelje po imenu. Tudi, če mu niso všeč. Pomeni, da jih je imel možnost spoznati, ker je bil enostavno zraven.
Meni se zdi ta pravi tip tisti, ki se bo morda tudi posmehoval mojemu obnašanju tistega dne, ampak bil je zraven. In če se nedolžno posmehuje, je to zaradi tega, ker me je poslušal, spremljal.

Morda deluje, da bluzim z vsem tem. Večkrat sem povedala, da sem imela v življenju bistveno srečo pri fantih in razmerjih. Vsi so me blazno cenili in imeli radi in bla bla bla.

Toda, ali je kdo znal v eni besedi opisati kaj si Maja želi od življenja?
Še zdaj tega ne vedo.
Pri tebi imam občutek, da jemlješ vsak moj uspeh, kot da bi bil tvoj lastni, ker dejansko razumeš koliko mi pomeni ta dosežek.

Toda, ali je kdo razumel, da sem sposobna v enemu stavku reči obožujem te, ampak bojim se, da bom morda zbežala. Rutina me ubija.
Ti, ker čutiš isto.

Toda, ali je kdo znal dojeti, da ne rabim pomoči ampak vednost, da imam nekoga, ki stoji ob meni, če se bom spotaknila?
Ti, ker si enostavno tak. Daš, kar znaš dati. In ne potrebuješ zahvale za to.

Vidim vse to in se morda spet motim, ker vidim zvezde v jarku, ampak... kar mi daješ je nekaj najbolj majavega, nesigurnega in hkrati resničnega, čutenega, enkratnega.

Kar ne bo zbledelo... Ker vem, v srcu vem, da sva spletla vez, ki se ne bo pretrgala.
In če bo na koncu ostalo 'le' prijateljstvo, bo to prav gotovo eno najlepših, ki jih človek lahko doživi.

Carrie: When it comes to relationships, maybe we're all in glass houses, and shouldn't throw stones. Because you can never really know. Some people are settling down, some are settling and some people refuse to settle for anything less. Than butterflies...

Hvala ti. Za vse.

Imbranato

2006-10-23T22:26:00.000+02:00

V popolnem svetu bi ostal.
V popolnem svetu si ne bi želel biti drugje kot z mano.
V popolnem svetu bi ti moja pripadnost pomenila vse.

V popolnem svetu bi ti jaz zaupala.
V glavi imela razščiščeno vse.
S polnim srcem funkcionirala v svetu.
V popolnem svetu bi s teboj našla vse kar potrebujem.
V popolnem svetu bi s teboj bila srečna.

Pa ne morem.
In končno razumem, da problem nisi ti.
Jaz sem.

Ker sem za stotimi samozavestnimi obrazi, nebogljen otrok, ki se boji lastne sence.
In tega, da te bom izgubila.
In tega, da se me boš naveličal.
In tega, da sem navadno nadomestljivo bitje.
In tega,...

Vem, da bi se vseh skrbi in bojazni, ki so se nakopale na mirno bitje mojega srca, morala čimprej znebiti.
Vem, da brez tega koraka nikoli ne bom srečna.

Vsak mi pravi, da bi se morala spremeniti... a nihče mi ne zna povedati kako.

Živim in uživam.
Obkrožena s prijatelji, družino, vsem kar si dekle želi.
A ne znam zbrisati vsega slabega kar je za mano.
Ne znam ga preboleti.
Njega kot prvo ljubezen, da. A ne znam pozabiti, zbrisati, trpljenja, ki mi ga je povzročil.
In vem... Vsega je kriv...
In to vse ga verjetno bolj bremeni kot mene.
On je izgubil ljubezen svojega življenja.
Jaz sem izgubila kretena, ki bi me uničil.
A izgubila sem tudi vero v ljubezen, prav tisto, ki jo neskončno opevam.
Ljubim s celim srcem, a res ne znam verjeti, da bi moja čustva kdaj lahko bila povrnjena.
Tudi, ko so bila. In močnejša od mojih.

Vztrajaj, prosim te.

... odavno gledan u pod i kazaljke stoje
Ka' da se boje dalje bez nje...

Time out!!!

2006-10-23T22:18:00.000+02:00

Ne vem zakaj je tako težko razumeti, da imam pač obdobja, ko se mi ne da niti iz bajte.

Ja, dneve, ko sem rada pod rjuhami že ob 22.00 z računalnikom na kolenih, fajn glasbo v ozadju, dišečimi svečkami na nočni omarici in kako super tortico v bližini.

A moram skozi nekam bluzit in hodit in ne vem kaj...

Jesen je, ljudje moji.

Tudi jaz rabim svoj mir!

Sploh pa mi zadnje čase prav paše malo bit doma... toliko enih dogodkov je za mano, da resnično potrebujem nekaj čase.

Da vse zmeljem...

Tako da... HEY, nič ni narobe...

I just need a little break!!!

Gibo

2006-10-15T22:26:00.000+02:00

Divno je kad žena ima petlju
Da te uzme k sebi
Onda kad si slab
Divno je kad ćutiš snagu njenu
Koja vadi me iz moga blata van
Divno je...
Divno je kad izlaziš na svjetlo
Dok priviknu se oči
Znam da nisam sam
Divno je i ne događa se često
Taman toliko da sam o njoj ovisan
Divno je...
Je te donne ma liberté
A to ne sliči na mene
Jer sve je moje njeno
Kad zapleteno
Prokleto i sveto za mene
Something in my bones
Something under skin
Something in her words
It's miracle for me
It's a miracle
Je te donne ma liberté
She makes me a better man
Odakle joj pravo
Znati me ovako
I ući mi pod kožu zauvijek?
Odakle joj pravo?

Hitch

2006-10-09T23:01:00.000+02:00

Hitch: I'm a guy. Since when do we get anything right the first time?

Albert: Honestly, I never knew I could feel like this. I'm going out of my mind. I want to throw myself off every building in New York. I see a cab and I want to dive in front of it because that way I'll stop thinking about her.
Hitch: You will just give it time.
Albert: That's just it. I don't want to I've waited my whole life to feel this miserable. If this is the only way I can stay connected with her then this is who I have to be

Rumour has it...

2006-10-09T22:53:00.000+02:00

Sarah: I didn't come here to tell you that I can't live without you.
I can live without you.
I just don't want to.

Il tuo profumo nel letto non vuole andare via

2006-10-06T19:21:00.000+02:00

Praviš, da me ne poznaš. Da se pred teboj skrivam. Pretvarjam.

Z ljubeznijo ti pripravim zajtrk in ti se mi smeješ v obraz.

Praviš, da ne potrebuješ tega.

Bodi kar si.

Kaj bi jedla, če te ne bi bilo tu.

Nič.

Če te zdaj ne bi bilo tukaj, bi še spala. Zbudila bi se pet minut pred osmo in se v sedmih minutah oblekla, umila in naličila.

Če te ne bi bilo tukaj, ne bi kupila pet vrst sadja, kruha, sira in salame. Zajtrka nimam niti časa in še manj volje jesti zjutraj.

Če te ne bi bilo tu, bi ponoči spala v tvoji majici in razvlečenih hlačah od trenerke.

Smešno kako analiziraš moje značaj na osnovi teh stvari.

Kako kompliciraš najbolj preproste reči.

Imam odgovor na vsak tvoj komentar, vsako opazko.

A kako naj človeku, ki zanika obstoj ljubezni to razložim?

Vseh teh stvari ne počnem, ker bi ti rada dokazala, da sem prava zate.

Prekleto površna in butasta bi bila, če bi mislila, da te bo kaj takega lahko prepričalo.

Vse to počnem, ker mi ugaja.

Še razložiti ne znam. Smešno se mi zdi, da mi je sploh tega treba.

Le kdo tega ne razume?

Ljubezen me naredi tako.

Samo to.

Popoln zajtrk, ker bi te rada čim dlje zjutraj zadržala ob sebi.

Kot osnovnošolka bi najraje dan kar prešpricala. Vse bi dala, da bi lahko med temi štirimi stenami ostala s teboj.

Drugi pravijo, da tako funkcioniram, ker nisva skupaj. In ker so najina srečanja vedno nepredvidljiva in nenačrtovana. Vem, da ni tako, ker se poznam.

Predvsem poznam svoje srce.

Ki ti enostavno želi ugoditi. V malenkostih.. in vsem ostalem.

Sprašujem se čemu me mučiš.

Siliš razlagati.

Hočeš me spoznati, praviš. Kljub temu nočeš videti.

Obožujem te.

Vedno.

Tudi, ko si preveč zaseden s seboj in gledaš mimo mene kakor, da ne obstajam.

Tudi, ko mimogrede pozabiš na naju.

Vedno.

Všeč si mi prav tak kot si.

Ko se navdušeno smeješ kakšni blesavi šali ali ko koncentrirano strmiš v prazno, ko si močno zatopljen v svoje misli in načrte.

Vedno.

Pusti mi blizu. Vsaj malo.

Ne odrivaj me.

Ne jemlji mi vere v naju.

Sprosti se.

Lahko bi te osrečila.

In s tem ne bi izgubil sebe... Verjemi mi!

Leo Buscaglia

2006-09-06T23:47:00.000+02:00

Najdi osebo, ki te bo ljubila zaradi razlik med vama in ne kljub njim, pa boš našel ljubezen svojega življenja.

I need you to need me

2006-08-25T11:26:00.000+02:00

Carrie: I've done the merry-go-round. I've been through the revolving doors. I feel like I've met somebody I can stand still with for a minute. And don't you want to stand still with me?

Kras

2006-08-21T15:13:00.000+02:00

Ko si dobra, ko se poskusas upirat in upas, da ti ne bom verjel,
ko skrbno skrivas svoje misli, ne bom ti jih vzel.

Dosti prelepa, da bi b'la hudobna, kot hoces bit,
mogoce sva si prepodobna, da te ne bi razumel.

Ne skrivaj se, ne morem vec,
ne bezi mi, rad bi probal s tabo umret.
Ne dvomi zdaj, nimam moci, da bi lagal
ne umikaj se, rad bi te samo drzal.

Ko si dobra, ko se poskusas upirat in upas, da ti ne bom verjel,

ko skrbno skrivas svoje misli, ne bom ti jih vzel.
Dosti prelepa, da bi b'la hudobna, kot hoces bit,
mogoce sva si prepodobna, da te ne bi razumel.

Ne skrivaj se, ne morem vec,
ne bezi mi, rad bi probal s tabo umret.
Ne dvomi zdaj, nimam moci, da bi lagal
ne umikaj se, rad bi te samo drzal.

Ti!

2006-08-17T18:43:00.000+02:00

V mislih sem si stokrat predstavljala najino ponovno srečanje.
V sanjah si lahko dovolimo vse.
Jaz sem si dovolila sanjati o tem, da se bova po dolgih letih spet videla in da me boš videl v novi luči.
Tisti ta pravi.
Videl kaj sem. Kdo sem. V resnici.

In da ti bo morda, ta zmedena in hkrati odločna maja, všeč.

Sanjala sem, da ti bom povedala vse. Vse tisto kar ti nikoli nisem upala povedati.

Spoznal si me, ko sem bila še tako mlada. Prestrašena. Nisem imela moči, da bi se borila zate. Da bi te iskala. In zdaj... si tu.

Vse tisto kar je vsa ta leta zgledalo tako težko in komplicirano. Se je zdaj uresničilo. Brez, da bi se posebej trudila.

V sanjah si lahko dovolimo spremeniti značaj.
V mojih sem bila sproščena in ne sramežljiva.
Močna in ne nesigurna kot si me ti do sedaj poznal.
Toda nikoli. Nikoli se ne bi upala pomisliti, predstavljati, da boš uporabil besede, ki si jih. Da se boš spomnil... vsega... kar je bilo.

In da bom jaz ... kar tako ... povedala vse.
Čeprav se v resnici ni zgodilo nič... nič...

Nič? Tisti nič sem prebolevala leta in leta.

Smešno, da ljudje dajemo pomen odnosu na osnovi fizičnega kontakta.

Če sta spala skupaj je to odnos. Pa čeprav si naslednji dan ne spominjata niti imena drug drugega.

Na podlagi te razlage midva ne obstajava.

Pa vendarle... poglej zdaj...

Morda ima ravno zaradi tega vse skupaj poseben čar.

Nič se ni zgodilo. Bilo je le nešteto besed in ogromno nepravih trenutkov.

Pa vendar... Spomniva se vsega. Vsega!

Po petih letih... me pogledaš na isti način kot si me takrat.
Koliko časa sem prebolevala tiste oči. Skušala pozabiti besede.
Nenadoma je vse spet tu.
Kakor bi se zgodilo včeraj.
Ugotavljam, da je bilo prav, da sem ravnala kot sem.
Vsa ta leta sem se spraševala, ali si vsaj za trenutek občutil nekaj posebnega. Do mene.
Zdaj vem, da si.
Zdaj vem, da je res.
Pravi občutki ostajajo.

Povezanost. Posebna povezanost.

In ta je ostala.

Vesela sem. Zdaj, ko lahko mirne duše trdim: še se bova srečala.

Piece of advice

2006-08-08T11:44:00.000+02:00

Don't marry someone you can live with.

Marry someone you cannot live without!

Runaway bride

2006-08-03T22:23:00.000+02:00

Look, I guarantee there'll be tough times.

I guarantee that at some point,

one or both of us is gonna want to get out of this thing.

But I also guarantee that if I don't ask you to be mine,

I'll regret it for the rest of my life,

because I know,

in my heart,

you're the only one for me.

You only see what your eyes want to see

2006-08-03T21:07:00.000+02:00

Prebiram stare bloge. Zdi se mi, da neprestanoma pišem ene in iste bedarije. Prežvečene misli, ki dokazujejo le, da je vsak korak, ki ga naredim odvisen od tebe.

Vsak moj nasmeh je posledica tvojega klica, pogleda, dotika, besede.

Ali ni smešno?

Normalen človek si, pa vendar premoreš tako moč nad mano. Odločas se kakšen bo moj dan.

Se bom smejala ali žalostno strmela skozi okno ob poslušanju ene in iste pesmi, ki me spominja nate?

Vsi te blogi, vse moje misli, vsi dogodki preteklih mesecev me pripeljejo vedno do istih vprašanj.

Kam to pelje?

Ali je vredno? Je.

Toda... Zakaj to počnem?

Zakaj vztrajam?

Ker mi je resnično dovolj kar mi trenutno ponujaš ali naivno prepričano mislim, da bom na koncu dobila kar želim. Tebe. Celega?

Sprašujem se, ker me je strah. Če zdaj od vsega preprosto odidem, morda še preživim. Toda... Z vsakim dnem bo huje. Ker se vsak dan zbira več spominov. Več stvari, ki mi pravi, da si ti človek zame.

Več stvari, ki mi pravi, da se skrivam. Pretvarjam. Nisem kot ti.

Ne znam se greti v tujih objemih. Ne znam dopustiti, da bi se me kdorkoli dotaknil zatem, ko si se me ti. Kdorkoli drug bi me umazal.

Nočem tega.

Če bi vsaj lahko. Brezskrbno uživala.

Tuđe usne, znaš li kako jako znaju zaboljeti... pravi Severina.

Kako moreš?

Kakšen si, da to zmoreš. In? Ali res tako čutiš ali se sam v to prepričuješ? Edinstven si, toda veliko podobnih ljudi poznam. In na koncu... vsi ugotovijo, da je breskrbno življenje fantastično, ampak za vsakogar pride trenutek, ko si želi enostavno najti dom, tistega ta pravega kjer bo našel svoj mir.

Ali je res tak človek zame? Tako plitek? Ko sem jaz taka?

Na koncu pridem vedno do istega zaključka. Kakorkoli že. Ne znam stran. Ker si tega ne želim.

In ko se me tvoja roka dotakne... vse je jasno. Ali res ne začutiš tega?

To je to.

... Se vuoi se puoi, dimenticare noi, o sei forte o non te ne ha fregato mai...

More sex and the city

2006-07-26T10:35:00.000+02:00

Carrie: I'm looking for love. Real love. Ridiculous, inconvenient, consuming, can't-live-without-each-other love. And I don't think that love is here in this expensive suite in this lovely hotel in Paris.

Carrie: Later that day I got to thinking about relationships. There are those that open you up to something new and exotic, those that are old and familiar, those that bring up lots of questions, those that bring you somewhere unexpected, those that bring you far from where you started, and those that bring you back. But the most exciting, challenging and significant relationship of all is the one you have with yourself. And if you can find someone to love the you you love, well, that's just fabulous.

...

2006-07-11T21:01:00.000+02:00

Kar pripada srcu,
naj v srcu ostane...

Just a fool to believe i have anything he needs

2006-07-07T16:58:00.000+02:00

Vse do zdaj sem iskala nešteto razlag. Opravičevala trenutke, ko te ni bilo. Prepričevala sem se, da sem mogoče preveč zate...

Preveč novega in presenetljivega.

Mislila sem, da je za človeka, ki mora imeti pod nadzorom vsak svoj korak vse skupaj preveč... da potrebuješ čas...

Kako samozavestno od mene, kaj?

V resnici enostavno ne čutiš isto. Ali pa se svojih trdnih principov in prepričanj nočeš znebiti.

In zato je prišlo le do trenutka, ko moram stran. Če obstaja kraj kamor se bom pred vsem tem lahko skrila.

Vedno sem pravila, da bom naredila vse... vse... da bi ti prišla tako blizu, kot ti še ni nihče. Verjela sem, da te bodo moja čustva znala prepričati.

Pretežko je. In to mi pove vse kar moram vedeti o naju.

Če bi bilo to to... bi bil zdaj preprosto tukaj. Ker si drugje ne želiš biti.

Toda ne. Pri tebi je vse tako zakomplicirano.

Če si nekaj ne želim je to, da se mora moj moški pripravljati, siliti, organizirati, da bi bil z menoj. Hočem biti tista s katero si boš dovolil biti ti. In nič drugega. Ker te takega obožujem. Vseeno mi je, če imaš le minuto časa. Minuta mi bo dovolj, a mora obstajati ta skupen trenutek. Če ne obstaja, pomeni, da ga ti ne potrebuješ.

Ob sebi želim nekoga, ki bo razumel kot normalno to, da že celih deset dni ne spim, ne jem, ker ne morem. Zaradi tebe. Ja, tebe. Ker te rabim, krvavo potrebujem to, da mi pobožaš lase, preden zaspim in le ob tebi bi lahko mirno zaspala.

Krvavo potrebujem tvoj dotik. Pa čeprav bežen. Kratek. Skrit. Ker me samo on lahko pomiri.

Ti tega ne dojameš. Ne znaš dojeti.

To mi mora biti dovolj. Dovolj za razumeti, da moram stran od tebe.

Ni je razlike med nama, ki bi me lahko motila.

Le ta, da si jaz dovolim izgubiti tla pod nogami. Ker vem, da je to prav.

Kdo, če ne ti, me bo spravil il fantastične volje v slabo.

Prav je, da imaš to moč. Ker te obožujem.

Sprijazni se s tem, da je moj dan odvisen od tega kako me boš pozdravil. Če me boš poklical.

Ja, tako jaz funkcioniram.

In vem... Ti ne...

In če zdaj grem, to ni zaradi tega, ker se mi ne zdiš vreden truda. Vse bi dala zate. A... moram paziti na svoje srce... Smešno. Tako malo potrebuje... Pa vendar...

Una cosa e' non darsi vinti,

un'altra sapere quando e' il momento di rinunciare.

Razlika št.1

2006-07-01T13:45:00.000+02:00

Včasih se mi zdi, da je ena največjih razlik med moškim in žensko ta, da ženske iščejo ljubezen, ki jih bo dvignila do zvezd.

Ljubezen, ki jim bo vzela dih...

Racionalno razmišljanje...

Vse.

Moški pa... moški iščejo umirjen odnos. Ki jim ne bo zmedel normalnega funkcioniranja. Nič kar bi lahko pretreslo njihovo rutino...

In tako se moški med žensko, ki ga zmede ob samem pogledu in žensko, ki enostavno paše v njegov vsakdanjik... izbere ta zadnjo varjanto...

Iz tega izhaja, da pri dolgoletnih zakonih velikokrat slišimo za ženske, ki so ob spoznanju ljubezni njihovega življenja pustile moža in odšle.

Moški pa nikoli ne pustijo žena. So pa sposobni imeti ljubico leta in leta.

Oni lahko zaspijo ob ženski, ki je ne ljubijo.

Ženske, obratno... iščejo vse ali nič.

V čemu je fora?

V temu moškim priznam točko.

Ker se znajo izklopiti.

Živeti.

Mogoče zato, ker so... kaj pa vem... enostavnejši...

Zaljubljeni ženski se vidi od daleč, da je zaljubljena. Spremeni stil oblačenja, frizuro. In vsaka stvar jo spravi iz tira. Sposobna je čakati ob telefonu ure in ure. Če je ne bo klical, se bo zamotila. Toda, ne bo mogla izbrisati misli nanj.

Zaljubljeni moški je zaljubljen, ko je z njo. V službi ne bo ničesar zafrknil, ker se ne more skoncentrirati. In ko bo pohajal v mestu bo užival. Ne bo mislil, da je nemogoče žurati brez nje...

Carrie: Maybe some women aren't meant to be tamed. Maybe they're supposed to run wild until they find someone -- just as wild -- to run with.

Charlotte

2006-06-26T23:41:00.000+02:00

Charlotte: I've been dating since I was fifteen. I'm exhausted. Where is he?

Vse kar rabim, je tvoj smeh

2006-06-26T21:33:00.000+02:00

Če pogledam nazaj, mislim, da so majhna dejanja tista, ki prikažejo naša resnična čustva. Male pozornosti so tiste, ki nam resnično povejo ali je ta človek res pravi za nas.

No, to je vsaj moje mnenje.

Nikoli nisem bila tip človeka, ki obžaluje kar je naredil v preteklosti.

Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z namenom in da sem čisto vsako izkušnjo v življenju potrebovala. Od vsake sem se nekaj naučila, odrasla,...

Toda, včasih... če bi včasih poslušala svoj šesti čut, ki mi kaj hoče povedati... morda bi sama sebi prihranila kakšno grenko izkušnjo.

Je že prav tako... Verjetno... Tu in tam se pa vseeno vprašam? Zakaj se moram tolažiti s tem, da me bo tisto izučilo, spremenilo,... kaj bom z vsemi temi nauki in zrelostjo?

Nočem biti zrela, modra, odgovorna.

Rada bi bila srečna.

Toda mogoče, res mogoče ne znam biti srečna in si sama zakompliciram zadeve. Stremim k nečemu, ki je več ali manj vedno napačno. Ali je to tudi zdaj?

Kar čutim?

Kar iščem?

Pogledam nazaj... spet... prevečkrat sem pohodila čustva ljudi, ker sem želela več. Oni so preboleli, toda jaz... včasih se mi zdi, da so moja čustva tista poteptana. Jaz ostajam potrta.

Saj me vsaka zgodba posebej hoče prepričati, da sanjam nekaj kar ne bom našla.

Zadnjič sem s prijateljem spet debatirala o ljubezni.

Po približno dveh urah pogovora o temu kaj si želim jaz in kaj on, je na koncu rekel le: rad bi le našel nekoga s katerim bi se imel fajn.

V eni minuti je razrešil vse moje dileme.

In to je to kar pravim.

V majhnih, vsakdanjih dejanjih ugotoviš s kom se počutiš fajn.

Ker to iščem.

To si želim.

Nekoga, ki mi bo kupil čokoladico, ki jo imam najraje, ko bo šel v trgovino.

Nekoga, ki mi bo prinesel pikice od Mercatorja, ker ve, da jih zbiram.

Nekoga, ki mi bo v avtu pustil izbrati radijsko postajo.

Spet bluzim v tri dni.

Ampak vedno pravim, da je življenje blazno enostavno. Ljudje ga kompliciramo.

Ko začnemo stavek z: ni tako enostavno... v resnici nočemo videti resnice.

Is it happening to me?

Robbie:[singing] I wanna make you smile whenever you're sad / Carry you around when your arthritis is bad / All I wanna do is grow old with you. / I'll get your medicine when your tummy aches / build you a fire if the furnace breaks / Oh it could be so nice, growin old with you. / I'll miss you, kiss you, give you my coat when you are cold. / Need you, feed you, I'll even let you hold the remote control. / So let me do the dishes in the kitchen sink / Put you to bed when you've had too much to drink. / Oh I could be the man to grow old with you. / I wanna grow old with you.

Iz filma THE WEDDING SINGER

Čist nor

2006-06-12T22:06:00.000+02:00

Tiho zapiram oči,
a vedno znova se mi zdi,
kot da je tvoja podoba narisana na notranji strani mojih vek.
Edina, ki jo zna izbrisati je spanec,
a še ta te tolikokrat ponovno nariše v sanjah.

Ure in ure se trudim nekaj napisati. Napišem... in zbrišem...
Isti postopek ponavljam že pol ure.
Ne znam opisati, kar čutim, doživljam.
Zgoraj napisano sem našla v nekem starem zaprašenem dnevniku...
In prepisala... Več danes ne premorem...

Ne znam zbrati misli... še manj kaj napisati na papir (ali blog :-) ).
Čutim te. Povsod.
Prevzel si me.
Pa sem kljub vsemu mirna. Končno mirna.
Ker imam polno srce.
Toliko vsega si mi dal.
In se tega niti ne zavedaš...

Sharon Stone

2006-06-05T23:54:00.000+02:00

Ženske morda res lahko hlinimo orgazem.

Toda moški so hujši. Moški lahko ves čas hlinijo ljubeč odnos med moškim in žensko.

Hung up?

2006-06-04T21:05:00.000+02:00

Sovražim vikende. Normalno nisem vedno čutila tako.
Ponavadi so moji vikendi bili super doživetja, čeprav nisem nič posebnega počela.
Bila sem v vezi, kar enostavno pomeni to, da ne rabiš početi ne vem česa. Ampak karkoli že počneš, počneš skupaj in je zato že nekaj.
Res pa je tudi, da sem zadnje tedne uživala v svojem samskem življenju.
Počela sem, kar se mi je zahotelo.
Uživala in pohajala. Srečala sem se z nekaj svojimi bivšimi in uživala v napihovanju ega. Zunaj plesala in uživala v nedolžnem flirtanju,
Ampak… zakaj pri meni vedno ostaja en ampak?
Stvar je v temu, da se ne počutim samska.
Pripadam nekomu.
Nekomu, ki me noče.
Vsaj ne na moj način.
Nekomu, ki že ima svoje življenje. In se tu pa tam vstavi v mojem.
In ravno zaradi tega nastaja problem. Tisoč stvari bi lahko med temi fucking vikendi počela. V končni fazi telefon kar zvoni in sledijo vabila na razne zanimive stvari.
Ampak kaj, ko ne kliče prava oseba.
Vem, da bi morala biti bolj potrpežljiva in se enostavno prepustiti danim trenutkom. Saj se vse popolno odvija. Počasi…
Morala bi dati času čas. Toda jaz nisem takšna. Zelo impulzivna sem. Kar čutim, čutim in želim si biti s teboj. Takoj.
Prepričana, da sem tako drugačna od drugih deklet, ugotavljam, da sem ista. Ista, če ne hujša.
Vse poteka v najlepšem redu, jaz pa neprestano nekaj pričakujem.
Ves svoj čas preživljam z analiziranjem izrečenih besed in ukvarjanjem s prihodnostjo.
Vse je ok. In še boljše bo.
Saj je vedno bilo.
Kakorkoli že.

Ena za moške...

2006-05-22T12:37:00.000+02:00

Zelo zagonetno in zanimivo je kar pravi Jay Leno:

Nikoli nisem razumel, zakaj ženske ljubijo mačke.Mačke so neodvisne, ne poslušajo, ne pridejo, kadar jih pokličeš, rade ostajajo zunaj vso noč, in kadar so doma imajo najrajši mir in spijo. Drugače povedano. Vse tiste lastnosti, ki jih ženske sovražijo pri moškem, ljubijo pri mački.

Igrice

2006-05-15T19:22:00.000+02:00

Začela bom z Bridget Jones:

'Ni klical. O sranje. Proces osvajanja med žensko in moškim je prekleta igra blefiranja, kjer se drug drugega streljata za vrečami peska. Kakor, da obstaja skupek pravil, katere je treba spoštovati, ampak ker nihče ne ve kakšna ta pravila so, vsak dela po svoji glavi. In potem se konča tako, da te on pusti, ker nisi znala spoštovati ta pravila. Ampak kako lahko to od tebe pričakuje, če ti nihče ni rekel kakšna ta pravila so?'

Skratka: nova tema!

Tokrat pričakujem komentarje, veliko komentarjev. Iz moške in ženske strani. Dajmo razrešit nekaj večnih dilem...

Kot rečeno moški in ženske strašno blefiramo na začetku razmerja.

Gresta na prvi zmenek. Skupaj spijeta nekaj pijač in vsak se poskusi prikazati v najboljši luči. Zatem odideta domov in on 'mora' počakati x dni preden se oglasi. Povabi jo na drugi zmenek. Ona se zlaže, da je v torek in sredo zasedena (i'm a very desirable person, you know). V petek bi pa šlo. Na drugem zmenku morda pade prvi poljub,...

Ker sem malo ven iz tega filma... Dating pa to... me zanima sledeče.

Koliko tega blefiranja je potrebno?

In kje je meja med blefiranjem in nezanimanjem?

Če bi me rad videl, v teoriji ne bi smel zdržati več kot nekaj dni. Toda mislim, da dejansko obstajajo tipi, ki si v glavi postavljajo določene blokade. V smislu, da nočejo hiteti.
Nekje sem brala (verjetno v kakšnem brihtnem Cosmopolitanu, ki nima pojma o temu kar se v moških glavah dogaja), da če se tip dejansko zanima za žensko... Takrat res takticira.... In nikamor ne hiti. Iz novonastalega razmerja se že hoče naužiti vsega, a počasi.

Deloma se strinjam. Morda je v temu recept za uspešno vezo. Tisto ta pravo.
Da, slediti srcu in občutkom, toda brez hitenja. Le tako prideš do tistih tapravih trenutkov.
Potrebno je hrepenenje, pričakovanje,... sploh pa čas, da ugotoviš ali je to res nekaj in ne spet izguba časa.

Dandanes morda res prehitevamo. vse se zgodi prehitro. Dva zmenka, seks malo zatem,...
In normalno vsakega hitro mine...

Vendar... spet... kako naj vem, ali sem mu res všeč?

Začela z Bridget... tako bom tudi zaključila...

Ne bom več nasedala nobenemu od naštetih: alkoholikom, deloholikom, moškim, ki se bolestno bojijo resnega razmerja, oženjenim ali tipom s punco, ženskomrzcem, megalomanom, šovinistom, čustvenim nulam, izkoriščevalcem ali perverznežem.

Pomagaj mi!

2006-05-15T18:41:00.000+02:00

Kot sem že omenila, osamljenosti ne prenašam preveč dobro.

Hodim spat s prižgano lučjo in v posteljo nasujem full enih povštrov, da naredijo malo gužve.

Problem je v tem, da sem zaradi teh povštrov že drugič v zelo kratkem času fasala heksenšus.

Zaradi nepravilnega položaja vratu in glave in ne vem še česa med spanjem.

Jasno je, da moram povštre odstraniti.

Toda... kdo bo lahko zdaj zaspal... kakšen predlog?

Dobra varjanta je kozarček ali dva pred spanjem... zaspim kot Trnuljčica... toda ne bi ravno vsak večer hodila nabita spat...

I'm not going through an odd phase, I really am odd.

2006-05-07T23:42:00.000+02:00

In potem obujem svoje zlate škorenjčke... in grem...

Dokler bo obstajala dobra glasba na katero lahko poplesavam,

dobri prijatelji, ki bodo poslušali moje bedarije,...

vem...

vse bo še v redu...

Ally McBeal: Maybe I'll share my life with somebody... maybe not. But the truth is, when I think back of my loneliest moments, there was usually somebody sitting there next to me.

Bila sem ti tako blizu, da me zdaj med drugimi zebe.

2006-05-05T17:16:00.000+02:00

Strašno ponosno ljudem okoli sebe predavam o iskrenosti.
Bodi kar si. Ne skrivaj svojih čustev. Ugotovi kaj te osrečuje in delaj na tem, da svoje želje uresničiš.
Ugotavljam, da nisem iskrena. In kar je najhuje, nisem iskrena do sebe.
Leta nazaj sem se naučila recepta. Ko se zbudiš, poglej v ogledalo in se nasmej. Reci si, da si srečna in ne dopusti, da bi ti karkoli zagrenilo dan.
To počnem vsak dan. Vsak dan zadnjih nekaj let.
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi se zjokala, ko mi je bilo hudo.
Da ne bi potlačila žalost nekam na dno srca.
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bila krhka, ko sem se tako počutila.
Prijatelji pravijo, da sem ena najmočnejših ljudi, ki jih poznajo. Da me nič ne more zlomiti.
I'm a fake.
Utrujena sem vsega tega. Kar počnem in kako živim.
Vsem pravim naj me sprejmejo za to kar sem. Ampak to nisem jaz. Spreminjam se. Da bi ti ugodila, da bi ti bila všeč, da bi me vzljubil. Delujem tako samozavestno in prepričano.
V resnici je imel prav nekdo, ki me je očitno poznal bolje kot se sama.
Res je, na ramah konstantno nosim ruzak poln kompleksov.
In nihče ne potrebuje krhkega dekleta, ki sama ne zna odpreti kozarca kumaric in si v posteljo naštima šest povštrov, ker ima tako občutek, da ni sama.
Zato lažem, da kumaric ne maram in da rada spim na mehkem in se potem pritožujem, ker me naslednji dan boli hrbet.
Pravim, da sem drugačna. Da zmorem sama.
Ni res.
Ne želim si nekoga, ki bi rešil moje težave. A želim si nekoga, ki bi jih poslušal.

Nekoga, ki mi rekel: ne skrbi, vse bo še v redu.
Le bojim se, da me take nihče ne bi zares imel rad.
Ti me ne bi.
Pravim, da sem skulirana.
Nisem.
Sama se prepričujem, da potrebujem svoboden odnos, ker več ne rabim.
Lažem.
Že res, da ne želim nekoga, ki bi celo življenje osnoval le okoli mene in mojih odločitev.
A želim si biti tvoja.
Ne potrebujem, da me kličeš vsak dan.
Ne potrebujem, da me pelješ v kino ali na fancy večerje.
Ne potrebujem, da me predstaviš svojim prijateljem. Ne rabim njihove odobritve.
Potrebujem polno srce.
In potrebujem del tvojega.
Hočem biti tista, ki si jo želis zraven ob treh zjutraj, ko ne moreš spati.

Hočem biti tista, ki ti bo zmedla misli.

Hočem biti tista s katero boš pozabil na uro, obveznosti, vse.

Tista, s katero si boš dovolil izgubiti kontrolo nad potekom trenutka.
Ampak spet... lažem. Rečeš: poglej me v oči. Jaz pa vzvišeno pogled odmaknem stran. Bojim se, da boš videl. Ugotovil, da kar tebi polni nekaj uric na mesec, meni polni misli, dni, noči, vse.
Ker ne znam misliti na ničesar drugega.
Kot pubertetnica pišem svoje misli na blog, ter se tako nekako tolažim, da sem svoje povedala.
Vsem, a tebi ne.
In ko me boš vprašal o komu sem pisala, bom rekla, da je vse izmišljeno oz. da sem pisala o nekom drugem.
Ker lažem.
In sita sem vsega.
Sita sem tega, da vsak večer zahajam med ljudi.
Sita tega, da žuram in se smejem, ko bi se najraje drla. Drla od hudega.

Sita tega pretvarjanja, da me vsi dogodki preteklih dni niso potolkli. Sesuli so me.

Jaz se pa še kar mirno nasmiham.
Ker to počnem, da dokažem, da znam živeti, da se imam fantastično.
Sita sem tega, da iz naučene navade vsakemu rečem, da se imam prekrasno.
Sita sem tega, da te potrebujem in si tega ne priznam.
Sita tega, da vem, da bi bilo vse drugače, če bi vedela, da me imaš vsaj malo rad.
Pa vem, da ne premoreš takih čustev do mene.

Sita tega, da si vse skupaj razlagam tako, da pravim, da si pač drugačen.

Toda v ljubezni smo vsi isti. Če imaš nekoga rad, si ga želis ob sebi in vse narediš, da bi se to lahko zgodilo.
In spet se bom spremenila... Postala tisto kar mislim, da si od mene želiš.
Samo, da boš moj... Vsaj še kdaj. Vsaj tako, če ne znaš drugače...

A bistvo tega bloga ni to.
Bistvo je to, da se bom zares spremenila. Spet bom postala jaz.
Zjokala se bom. In vseeno mi bo. če bo kdo videl.
Znebila se bom vseh prijateljev, ki mi še malo niso blizu, samo zaradi tega, ker se nočem kregati.
Kregala bi se, a spet sem hotela biti pridna maja, ki sprejme ljudi za to kar so. Nima smisla obdržati prijateljstva, ki to niso.
In kislo se bom držala, čeprav to ni cool in nihče ne mara tečnih bab.
Ne bom lagala, da sem se za vikend imela supermegastično, če sem ga v resnici prespala, ker nisem našla energije, da bi sploh ostala iz postelje. Ker se tudi superenergični maji zgodi, da ne vidi smisla v temu, da bi bluzila okoli samo zato, da bi si zapolnila dan medtem, ko spet čaka... tebe...

Znaš prenesti to?

Vprašanje!

2006-05-02T21:13:00.000+02:00

Ne razumem.

Če ima moški celo kolekcijo filmov Jamesa Bonda, je car. Ker je to klasika (...).

Če ima ženska celo kolekcijo epizod sexa v mestu je smešna.

Zakaj?

V čemu je fora?

Prosim, razsvetli me!

Carrie: Later that day I got to thinking about fairy tales. What if Prince Charming had never shown up? Would Snow White have laid in that glass box forever? Or would she have gotten up, spit out the apple, gotten a job and a health care plan and moved on with her life?

Walk the line

2006-04-26T00:50:00.000+02:00

I keep a close watch on this heart of mine
I keep my eyes wide open all the time
I keep the ends out for the tie that binds
Because you're mine,
I walk the line
I find it very, very easy to be true
I find myself alone when each day is through
Yes, I'll admit that I'm a fool for you
Because you're mine,
I walk the line
As sure as night is dark and day is light
I keep you on my mind both day and night
And happiness I've known proves that it's right
Because you're mine,
I walk the line
You've got a way to keep me on your side
You give me cause for love that I can't hide
For you I know I'd even try to turn the tide
Because you're mine,
I walk the line
I keep a close watch on this heart of mine
I keep my eyes wide open all the time
I keep the ends out for the tie that binds
Because you're mine, I walk the line

Love don't live here anymore

2006-04-25T00:42:00.000+02:00

Nekaj tednov nisem mogla niti govoriti o tem.
Delala sem kakor, da je vse normalno in v najlepšem redu.
Morda sem bila enostavno prelena in se mi ni dalo ukvarjati z resnico.
Spet sem hotela biti močnejša in odločati o tem, ali mi bo hudo ali ne.
Kdaj in kako bom trpela.
Če sem čisto iskrena, nisem niti pričakovala, da bi me lahko tako prizadelo.
Verjetno sem razmišljala kot drugi in verjetno tudi ti. Saj sem si sama to izbrala.
Toda nisem si želela tega.
Še vedno ostajaš edina oseba s katero sem se videla v svoji prihodnosti.
V mislih sem že videla hišico... in otročke, ki tekajo okoli nje... in pse in mačke...
Pravijo mi, da preveč pričakujem od ljubezni.
Pravijo mi, da v je v realnem svetu drugače.
No, kljub vsemu sem prisluhnila srcu in odšla.
Odšla.
Zakaj mislimo, da je ljudem, ki odidejo lažje? Obratno je.
Poleg žalosti je tu še občutek krivde, bojazen in dejstvo, da si si to sam izbral.

Ne čutiš sovraštva in zaradi tega je toliko težje. Sovraštvo pomaga preboleti.

Toda. Spet tega nisem pričakovala.

Včasih se mi zdi, da se cel odnos lahko oceni po tem kako se konča. Za tem, ko se konča. Takrat na dan pride naš realni značaj, osebnost, čustva.

Ko sem leta nazaj pustila fanta, mi je praktično raztreščil stanovanje na tisoč koščkov. Besna sem bila in užaljena, da je to naredil. Zdaj na to gledam drugače. Bolelo ga je in ni znal drugače.

Zdaj vidim, da je to naredil iz obupa, iz žalosti. Izgubil je ljubezen.

Kaj si izgubil ti?

Kaj pa ti?

Kaj pa tvoja čustva?

So obstajala kdaj, ali je bila vse skupaj navadna matematična računica? Ker tako tvoj razum deluje?

Rekel si, da sem te razočarala, ker sem strahopetec in si ne upam potruditi za naju.

Trudila sem se skoraj tri leta. Od prvega dne, ko sem te spoznala in sprejela v svoje življenje.

Kaj si naredil tega poleg tega, da si stal križem rok in čakal, da bo maja tudi tokrat poštimala stvari?

Jezna sem. Ker nisem znala razumeti, spoznati te. Vse do včeraj sem mislila, da sem izgubila tisto kar je najbližje tistemu kar iščem.

Zdaj sem ponosna nase in na svojo odločitev.

Morda ne bom nikoli našla kar iščem, toda ob želim vsaj nekoga, ki me bo ljubil.

Morda res ne vem kaj hočem,

definitivno pa tisto kar nočem.

Tega.

Spomni se kolikokrat sem te prosila za spremembo. Pomoč. Karkoli.

Vedno si imel izgovor. In jaz sem konstantno nasedala.

Zdaj nekomu drugemu daješ vse tisto kar je bilo nemogoče dati meni.

In to počneš kakor, da bi to bilo nekaj čisto normalnega, preprostega.

Nisem ljubosumna, morda le olajšana, ko vidim, da si konec koncev srečen.

Sem pa jezna, jezna nase.

Ker sem ti dala vse. Vse kar sem imela.

In ker se šele zdaj zavedam vsega. Nisem jaz tista, ki je odšla.

... You can't lose something you never had...

In hudo mi je, kljub vsemu mi je hudo.

Najbolj zaradi tega, ker si nemudoma... kar mimogrede pozabil... na vse.

Jaz nisem.

KONEC!

2006-04-23T21:05:00.000+02:00

Isti prizor se ponavlja. Vzamem telefon v roke, vtipkam tistih devet številk in potem... prekinem preden začne zvoniti.
Ali ni smešno? Ne upam si klicati.
Prav tebe, ki si me morda poznala bolje kot sem se kdaj sama.
Prav tebe, ki si poznala moje misli, še preden sem spregovorila eno samo besedo.
Kar me najbolj boli je to, da si odšla čisto tiho... neopazno... želim si, da bi prišlo vsaj do dretja, kreganja, razbijanja kozarcev... Tako prijateljstvo bi bilo tega vredno...
Toda ne... Kakor, da nama nikoli ni ničesar pomenilo... se delava, da je vse ok...
Se še spomniš obljub?
Se spomniš vsega?
Se spomniš zavisti ljudi? Vsi so si želeli takega prijateljstva, kot je bilo najino...
Pogrešam te, ampak ne znam ničesar storiti. Poklicala bi te, ampak zdaj se zdi prepozno za kakršenkoli korak.
Če bi vsaj vedela, da čutiš isto.
Vsaj malo.
Da tudi ti pogrešaš najine nočne filmske maratone,
shoppinge v Trstu,
plesanje na boxih,
pogovore...
ali sva se toliko spremenili in ne potrebujeva druga druge?

Poklicala bi, toda bojim se. Ali bi se sploh še znali razumeti, pogovarjati kot sva se nekoč?

Morda je prav tako. Odraščali sva skupaj in se medtem izoblikovali v določene osebnosti, ki nista več tako usklajeni... tako potrebni druga drugi.

Morda je res konec vsega.

A jaz ne znam funkcionirati tako. Sovražim neizrečene besede, nerazščiščene stvari.

Ne morem dopustiti, da se stvari odvijejo kar tako... same od sebe...

zasluživa si vsaj... kaj pa vem.. dve besedi...

Le naprej!

2006-04-21T00:11:00.000+02:00

Rekel si da bo lahko
ko izginejo vse sanje
ko pozabiš nanje
a jaz vem da ni tako
glava služi mi za to
da pozabim nanjo kdaj pa kdaj
Vse kar rabim je tvoj smeh
da me greje v nočeh
ko sem čisto sam
da te slišim kot napev
in zaprem oči
takrat vidim vse
kar me slepi
in živim za preostale dni
Le naprej ...
ne glej nazaj...
dokler je dobro v očeh,
dokler je razlog za smeh
Le naprej ...
ne glej nazaj...
še otrok je v vseh nas,
pusti naj poje na glas
In še slišim ta odmev
ceni vse kar si vzel
ker nad tabo mrhovinarji se oblizujejo
misli na prijatelje
ljubezni vrni upanje
naj nikoli ne umre

Kaj je ljubezen?

2006-04-20T22:36:00.000+02:00

Nekaj dni nazaj mi je nekdo rekel naj mu opišem ljubezen.

Po nekajsekundnem razmisleku sem rekla enostavno: ko ti metuljčki brnijo v trebuhu...

Butast odgovor v bistvu, toda, tudi zdaj, po daljšem razmisleku ugotavljam, da morda odgovora ne poznam.

Čudno, saj se imam za izvedenko. Prebrala sem na tisoče knjig o ljubezni, pogledala vse možne filme in končno: tisočim ljudem postavljala isto vprašanje.

Torej? Vsekakor si upam trditi, da vse preveč ljudi meša ljubezen z navado... s potrebo po občutku varnosti... ali trenutno zaljubljenostjo... fizično privlačnostjo...

Po drugi strani vsekako drži, da ima vsak svojo predstavo o ljubezni. In tako je prav.

Kar lahko naredim je to, da poskusim ugotoviti kaj je ljubezen zame.

Na misel mi pride film Forrest Gump. Jenny bolna leži na postelji. Forrest ji razlaga kje vse je bil, kaj je prepotoval in doživel. Ona mu reče: želim si, da bi bila tam s teboj. On: saj si bila.

Ker jo je ljubil. In jo nosil v srcu s seboj.

Ljubezen je, ko poznaš njegove napake, ampak jih ne vidiš, ker te ne motijo.

Ljubezen je, ko se zbudiš v njegovem objemu in veš, da ne potrebuješ drugega, da bi bila srečna.

Ljubezen je, ko mu zjutraj naštimaš zobno pasto na krtačko.

Ljubezen je, ko ti reče: ne čutim isto. Ti pa povratnih čustev sploh ne potrebuješ. Le možnost videti njegov nasmeh, obdržati spomine nanj. Čustva do njega ti vlivajo neskončno energijo do življenja.

Ljubezen je, ko si z njim drugačna in si si taka všeč. Ker zna iz tebe pocukati ven najlepše lastnosti. (Ne ljubim te samo za to kar si, ampak kar sem jaz, ko sem s teboj)

Ljubezen je, ko se te je dotaknil... in ne bi se sploh več umila, ker se bojiš sprati njegove sledi na tebi.

Ljubezen je, ko se ob njemu ne moreš zbrati in se še pravilna izgovarjava vsake enostavne besede zdi nemogoča... (no...bila sem nora nanj, toda ali pomeni biti nor ljubiti?)

Na kratko:

Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!

Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.

Kar me pa zdaj zanima je sledeče:

ali obstaja ljubezen, ki traja za vedno? In nočem spet nakladanja o tem, da je ljubezen proces spreminjanja. Naprej zaljubljenost, ki se spremeni v imeti rad in potem si izmisliš zakon in otroke, da bi popestril zadevo. Sprašujem te, ali ljubezen: osnovno čustvo, lahko traja celo življenje?

Ali iščem nekaj kar ne obstaja? Razvajeno in izbirčno pričakujem preveč?

Kdo koga izkorišča?

2006-04-10T21:53:00.000+02:00

Na hitro:

On se noče vezati. Ponudi ji lahko le neobvezno... kakorkoli se temu že reče... razmerje.

Kadarkoli jo pokliče: ona steče k njemu.

Vsak moški bi njo ocenil kot copatko, ki teče za njim in se pusti izkoristiti.

Toda kaj o temu mislimo ženske?

Bila sem že v podobni situaciji. In vedno enako mislila: človek mi ni mogel ponuditi več kot toliko in jaz sem sprejela kar mi je lahko dal.

Nikoli se pa nisem počutila izkoriščeno. Nikoli.

Ker sem počela kar se mi je zahotelo. Ali lepše rečeno: kar sem želela. Zakaj siliti v varen objem, ko ti drugi spravi kocine pokonci? Na žalost je včasih tako, da nam povsem neprimerna oseba požene kri po žilah...

In katerokoli žensko poznam, ki je podobno naredila... Nobena tega ne obžaluje.

Zakaj je treba vedno vse dramatizirati?

Všeč si mi. Všeč sem ti.

Ok. Bodiva skupaj. Tako. In na tak način. Kar bo, bo.

Zakaj moški temu pravite, da se ženske pustimo izkoriščati.

Jaz vidim bolj izkoriščanje v temu, da ostaneš nekje, kjer si več ne želiš biti, ker nočeš nikogar prizadeti. To je psihično posilstvo. Njegovo seveda.

Ampak hey!

Tle so pa karte na mizi in sama odločaš, če ti to sede ali ne.

In ne glede na vse. Po kratkem času pridemo do primernega zaključka.

a) on se zaljubi in je konec znan

b) ti se odljubiš in odideš. Ne, ker ti je dovolj izkoriščanja. Ampak, ker nisi več zaljubljena.

Spet en pameten izrek: dokler ljubiš, odpuščaš.

S tem nočem reči, da govorimo o odpuščanju. Ampak zadeva je v bistvu ista.

Dokler te tip zanima... pristaneš na vse... in v tem uživaš...

ko se to neha... pa tega nočeš več.

Ta blog ni glih neka strašno pametna ugotovitev... ampak nekaj sem hotela napisati... pa sem se pač tega lotila...

Vasco

2006-03-21T20:15:00.000+01:00

Voglio trovare un senso a questa sera
Anche se questa sera un senso non cel'ha
Voglio trovare un senso a questa vita
Anche se questa vita un senso non cel'ha
Voglio trovare un senso a questa storia
Anche se questa storia un senso non cel'ha
Voglio trovare un senso a questa voglia
Anche se questa voglia un senso non cel'ha
Sai che cosa penso
Che se non ha un senso
Domani arriverà...
Domani arriverà lo stesso
Senti che bel vento
Non basta mai il tempo
Domani un altro giorno arriverà...
Voglio trovare un senso a questa situazione
Anche se questa situazione un senso non ce l'ha
Voglio trovare un senso a questa condizione
Anche se questa condizione un senso non ce l'ha
Sai che cosa penso
Che se non ha un senso
Domani arriverà
Domani arriverà lo stesso
Senti che bel vento
Non basta mai il tempo
Domani un altro giorno arriverà...
Domani un altro giorno... ormai è qua!
Voglio trovare un senso a tante cose
Anche se tante cose un senso non cel'ha.........

... kar tako... mimogrede

2006-03-21T14:04:00.000+01:00

Ljudje niso psi, da bi jih prevzgajali.

Moja Afrika

2006-03-18T21:48:00.000+01:00

Odšla sem z desetimi pari čevljev in nešteto glamuroznih in predragih oblek.

Šla sem z denarnico polno kreditnih kartic in bankovcev vseh možnih valut.

Tega sveta sem videla veliko premalo.

Veliko premalo, a dovolj, da je spremenil pogled na vse.

Bila sem dekle, ki je imela načrtovano vso svojo prihodnost.

Bila sem dekle, ki je videla varnost v stanovanju, ki bi si ga rada čimprej lahko privoščila.

Bila sem dekle, ki je vsak večer premlevala o preteklem dnevu in se spraševala: ali sem v službi naredila vse najnujnejše? Ali sem kje zamočila? Morda bi bilo jutri bolje, če bi šla delat že eno uro prej. Svoj dan sem imela organiziran na minuto točno. Kam moram iti in kaj vse moram storiti.

In vse se mi je zdelo blazno pomembno.

In potem sem videla fantka, ki je na majavi stojnici prodajal stare čevlje in se ob temu sladko nasmihal. Videla sem na stotine revežev, ki so se obnašali kakor, da bi vladali svetu.

Želim si, da ne bi odšla sama. Da bi z mano bil nekdo, ki bi doživel isto.

Rada bi ti posodila svoje oči. Če bi videl, bi morda razumel. Zakaj sem se spremenila.

Našla mir, ki mi zdaj ne da miru.

Hočem nazaj. Hočem povsod.

Morda imajo prav tisti, ki pravijo, da se mi je zmešalo.

Srečna sem. A nemirna, ker nočem ničesar več zamuditi. Kakor, da sem do zdaj spala...

Verjela v nekaj, kar nima pomena.

Pomembna sem jaz. Pomembno je znati osrečiti ljudi okoli nas. Če smo tega sposobni. Če si tega želimo in dokler si to želimo.

Pomembno je znati ceniti trenutek, ki ti je dan.

In jaz si želim naprej.

Dovolj imam zlaganih besed. Zlaganih ljudi.

Hočem pristnost. Dovolj mi je šmink, neštetih mask in umetnih čustev.

Hočem te čistega. Prozornega. Resničnega.

Ne ponujaj in obljubljaj mi večnosti. Zvestobe.

Ne potrebujem več ničesar od tega.

Potrebujem samo, da si v tem trenutku najboljši. Da mi daš najbolje kar imaš in to od mene prav tako vzameš. Potem odidi naprej, in to ponujaj in išči naprej.

Ne ostajaj, ker se ti to zdi prav. Ne ostajaj, ker sem po tvojih izračunih popolna. Idealna mama za tvoje otroke in idealna žena. Ostajaj, ker me ljubiš in dokler me ljubiš.

Ko to zbledi, pojdi naprej.

Le tako boš živel svoje življenje. Tako kot je prav. Polno!

Ugotavljam, da ni več važno ali mi bo dano videti še kaj sveta. Ulica, kjer se vsak dan sprehodim je zdaj zame vsakič drugačna in vsak dan jo drugače doživljam.

Vse je isto. Vse tako drugače.

Viktorji 2005

2006-03-18T21:11:00.000+01:00

Boring!

Intimnost

2006-03-18T15:37:00.001+01:00

Kvalitete ljubezni ne moremo meriti z njenim trajanjem.

Hanif Hureishi

Notting Hill

2006-03-01T21:42:00.000+01:00

Probably best not to tell anyone about this...

Right. Nobody. Well, I will probably tell it to myself from time to time... but don't worry... I won't believe it.

Ema

2006-01-30T19:42:00.000+01:00

Obljubila sem si, da dogodka ne bom komentirala, ampak resnično ne morem! Ne morem ne komentirati.

1. Ali smo res tako ubogi, da ne premoremo ustrezne scene, ozvočenja, luči?

2. Zakaj trdno verjamemo, da so najboljši voditelji igralci? Ali cela Slovenija dejansko ne premore enega sposobnega človeka, ki bi dostojno vodil zadevo?

Eh... ne da se mi nekaj nastevat po točkah.... Ne gre mi to...

Skratka:

To, da smo slovenci obsedeni s prsmi itd. mi je jasno.

Toda, ali obstaja meja?

Strinjam se s tem, da ne moreš več prodajati samo glasbe, ampak moraš vse zapakirati v en lep paketek. Toda, kje se konča?

Zanima me ali je vsaj eden od nastopajočih... ne vem... treniral glas... vadil petje, ali so se res vsi ukvarjali samo s tem koliko naslovnic bodo pridobili s svojim nastopom na Emi? Koliko škandalov bo v igri?

Razumem, da so pomembna oblačila. Seveda so... ampak lobiranje ex barovcev za nastop v plesni točki, izbiranje samih popstarovcev, talentov in bogsigavedičesaše za backvokale (btw, a imamo samo Katjo Koren za backvokalistko, ali obstaja še kdo drug?). To je vse neka premišljena strategija za zbiranje glasov...

In pesmi... ali je možno narediti en vsaj 50% avtorski komad... ali je čisto vse treba skopirat?

Anžej Dežan se mi je zdel cool. V bistvu je bil fantastičen. Odličen za nastop na Eurosongu!

Čisto iskreno mi je bila pa najbolj všeč Ilenya Zobec (sem prav napisala?), ampak to sem pač jaz.

Morda je čas, da neham kritizirat in se sprijaznim z dejstvom, da raja to enostavno hoče. Če se ne motim, so največ glasov (televotinga) dobili Atomik Harmonik, Saša Lendero (še zdaj me boli glava od nje) in podobni. Taki smo. Slovenci hočemo harmoniko, enostavna besedila, ki se rimajo in fletna dekleta.

Pač ne bomo prišli v zgodovino kot... kaj pa vem... umetniki... ampak kot ljubitelji fastfoodovske glasbe (ta izraz se mi zdi strašno cool).

In kaj točno je Natalija Verboten pričakovala? Razen tega, da sem dobesedno crknila od smeha?

Na bruhanje mi gre... Čisto zares... Zdelo se mi je kot da gledam neko popoldansko oddajo, ki je na sporedu vsak dan... Delovalo je kot da je bil scenarij spisan v pol ure. Najbolj žalostno je to, da so zanj verjetno porabili mesece in mesece...

Pa sori, če sem koga užalila, ampak... hey... nimam druge.

No, v bistvu je najbolj pomembno to, da nas bo ta pravi predstavljal na super pomembnem dogodku, ki je passe' že po celem svetu razen pri nas kjer se silno trudimo izumiti način, da bi se prebili do vrha.

Zakaj v bistvu toliko silimo na ta Eurosong? Zakaj ne bi dobrih komadov delali preprosto in enostavno za nas.. da si jih bomo sami prepevali... in če bi morda prisluhnili svojim željam, bi morda ta izvirnost bila všeč tudi drugim...

Ne mi tvezit, da se v Sloveniji ne da živet od glasbe... this is bullshit... dejstvo je samo to, da se ne cenimo dovolj... zato copypastamo vse kar se da... kako bo to komu všeč, če še nam ni!?

Anžej

2006-01-28T00:07:00.000+01:00

Ne vem zakaj, ampak imam neko čudno obsedenost, katero izgleda ne razume nihče. Sumim, da to večkrat pripelje do nepotrebnega ljubosumja mojega fanta. Trudi se skrit, ampak ne uspeva mu ravno dobro.
Skratka, ne znam pustiti na miru ljudi, ki so se na katerikoli način dotaknili mojega življenja… nekdanji sošolci… dobre prijateljice… bivši fantje.
Nekako potrebujem stik z njimi.
Ni nekega posebnega razloga, ampak enostavno ne morem sprejeti dejstva, da sem si z nekom, ki mi je nekoč pomenil vse, zdaj neznanka.
Tako se tu pa tam nekoga spomnim in ga pokličem.
Naj omenim, da mi gre strašno na živce, ko kakšnega bivšega poiščem in iz neke pretekle jeze do mene začne: full sem dobro, full žuram, skratka svetovno… kar je spet v bistvu babja fora, da kao meni na prepričljiv način rečeš, da si čisto cool brez mene in si me prebolel. Ne kličem te zaradi tega, halo, zanima me kako si, kaj delaš, kako se imaš?
Skratka, ne vem zakaj tipi ne razumejo, da jih ženske včasih kličemo tudi iz čisto nedolžnih razlogov. Ne, oni morajo vedno glumit frajerje.
Ampak niso vsi taki.
In morda z tistimi, ki to niso nastajajo prava prijateljstva. Tista, pristna.
Nisem videla vseh sedem čudes sveta, marsikaj nisem videla in prepotovala. Prepričana pa sem, da se v življenju spoznala ogromno enkratnih in edinstvenih ljudi.
In rada ohranjam stike z njimi. Morda z nekom nisva bila za skupaj, toda del mojega življenja je bil, ne morem ga kar izločiti, izbrisati, tega ne znam.
In ponosna sem na to.
Lepo mi je, ko ga pokličem in mi on veselo in predvsem iskreno razlaga o novi punci, ki jo je spoznal.
No, spet sem zašla… Skratka, moje življenje sestavlja kup prekrasnih izkušenj… zgodb… nekatere so se končale. Ampak ne glede na to, rada se ozrem nazaj in opomnim: take stvari se dogajajo le v filmih! Jaz sem bila Julia Roberts, on pa Hugh Grant!
Eno morda delim z vami.
Bila sem v Centralu. Moja družba je tisti večer bila grozno zoprna. Vsi so bili tečni in nenadoma sem se začela ozirati po diskoteki z upanjem, da bi me kdo ogovoril. Kdorkoli, samo, da mi ni treba več biti z njimi. Čeprav sem silno občutljiva in ne prenašam kretenov, ki mi sredi noči ponujajo družbo in pijačo in ne vem kaj, sem si tisti večer dejansko želela ukvarjati s kom takim. In zgodilo se je. Ne vem točno kdo ali kako se je začelo. Vem, da me je nekdo ustavil in še sam ostal presenečen, ko sem pristala na 'drink'. Bila je druščina parih tipov, kar naenkrat sem sedela z enim. Ne morem pozabiti kako je bulil v moje roke in govoril, da tako lepih nohtov še ni videl (btw, umetnih).
Ne vem kaj me je prijelo, po približno pol ure sem vstala in rekla, da grem zdaj domov, ampak bom pustila telefonsko številko. Da bova naslednji dan šla skupaj na zajtrk, Ne vem kakšna so druga dekleta, ampak jaz, JAZ, sredi noči nikomur ne dajem svoje telefonske številke. Kaj mi je bilo?
Naslednji dan je normalno klical. Jaz se pa nisem oglasila (itak), kasneje me je pa zapekla vest. Napisala sem sms, da se lahko dobiva na pijači. Odgovoril je: žal sem že na poti v Budimpešto. Kasneje sem zvedela, da je tam študiral.
In takrat se je začelo. Izmenjala sva si e-mail naslove.
Nenadoma sem vsak dan začela prihajati uro prej v službo. Vsake pol ure checkirala prejete maile. Skoraj diplomirala v msn-ju. In ko ni bilo tega sva si dopisovala preko sms-ov.
Nisem sem si zapomnila niti njegovega izgleda, toda pisala sva si neštetokrat na dan. Vedela sem kaj je jedel za večerjo, katere seminarske je pisal, kaj je čez dan počel. Zaljubila sem se. V njegove besede. In normalno čakala na srečanje. Čeprav sem se srečanja bala. Zaradi svojega morebitnega razočaranja? Morda njegovega? Ok, videla sem slike, ki mi jih je poslal, bežno, čisto bežno sem se ga sicer spominjala, toda, realnost je vedno drugačna…
Preden je prišel v Slovenijo, mi je napisal, da gre na dopust v Toscano. Povabil me je zraven. Jaz, najbolj racionalen človek na svetu. Ki ne gre nikamor z nikomer, če ga dobro ne pozna... Šla sem. Čeprav nisem vedela sploh s kom pravzaprav grem. In kam. Spomnim se, da sem bila dogovorjena s prijateljico, da bo prišla pome, če se bo tip izkazal za psihopata… ni prišla… ni bilo treba…
Bilo je kot v pravljici. Ni važno kako se je končalo.
Pomembno je to. Zakaj zagovarjam internet in podobne zadeve.
Če vsega tega ne bi bilo, tega človeka ne bi več videla.
Ker pravega fanta ne spoznaš ponoči. Ne v diskoteki. V to sem vedno verjela.
Preko pisem sva si povedala veliko stvari ravno zaradi tega. Drug drugemu sva dajala priložnost. Dopustila sva, da govoriva midva in ne najin izgled. Okoliščine v katerih sva se spoznala. Karkoli. Podobo drug drugega sva si ustvarjala z lastnimi besedami.
Tisočpetsto etiket lepimo drug na drugega, resnice ne znamo več videti.
In v temu je fora. Zato je to bila lepa zgodba. Ker je bil to edini človek, ki sem ga na tak način spoznala… In ne glede na vse skupaj… nisem vedela niti kdo je, pa sem vendarle pisala njemu, ko mi je bilo hudo.. ko sem potrebovala pogovor… ko mi je bilo dolgčas… in zaljubila sem se.
Toda, vse je bilo slučajno. V normalnem življenju in na način, ki ga sama živim, tega človeka niti spoznala ne bi. Ker ne znam več živeti tako…

Viktorji

2006-01-26T00:28:00.000+01:00

Telegatti. Italijanska verzija naših Viktorjev.
Cel večer gledam in crkujem od smeha. Dobri voditelji, neverjetni štosi, čarobni trenutki in lepe pesmi. Nobene posebne zgodbe ni. Ljudje prihajajo in grejo z odra... Govori tisti, ki ima kaj povedati... in to je to....

Oddaja je posneta in nihče tega ne skriva... še šalijo se na ta račun (ogromno mailov neprestanoma prihaja, čeprav vam nismo izdali niti e-mail naslova, fantastično!)
Crkujem od smeha in mi gre nenadoma na jok, ko pomislim, da bodo kmalu spet naši Viktorji na vrsti. Čeprav morda ni fer, oddaji primerjam.
Ni fer, Italija je večja, bogatejša, bla bla bla.
Toda… bila sem v nekaj italijanskih studijev… videla sem njihove veličastne dvorane… ki so v resnici desetkrat manjše od Cankarjevega doma.
Vse možnosti imamo, da bi naredili primerljivo različico.
Toda… voditeljica Michelle… prelepa… skače in se dere po odru v milijonu vredni obleki… katera slovenska lepotica bi to naredila? Nobena… ko so jo učili lepega vedenja, so ji delali, da mora na odru stati zravnano in se ne sme pačiti…

Michelle se krohota, ko kdo reče zanimiv štos...in publika obnemi, ko mora napovedati svojega bivšega moža... in ko pride Eros na oder, nam gredo kocine pokonci, ko jo poljubi na lica...
Voditelj…. Pippo Baudo… italijanska legenda… ki se vseeno prešerno smeje, ko se ostali mlajši delajo norca iz njegove pleše…
Smešno… in hkrati žalostno…
Ker ugotavljam, da ni problematičen budget namenjen za oddajo… luči… dvorana… ozvočenje…
Problem je v nas… ker ne premoremo humorja.. improvizacije…
Ne le voditelj,vsi gostje 'naredijo' podelitev zanimivo.
A kaj… pri nas tega ni… spet bodo na dan privlekli neki prežvečene štose… vsi bodo na pamet zrecitirali vnaprej napisane stavke, katere je moral odobriti cel staff ljudi… uuu, kako vabljivo.
Vem, da sem spet pametna, ampak… zanima me, ali smo sposobni poskusiti? Pred kamero postaviti nekoga, ki bo znal reči nekaj zanimivega, smešnega? Ali znamo najti nekoga, ki bo rekel kar misli. Še vedno mislim, da se je vsemu temu najbolj približal Zrnec, ki me je sicer kasneje razočaral… kar je spet razumljivo (verjetno je mislil, da si Slovenija več ne zasluži)….iste fore je začel prodajati na vsaki prireditvi… ampak… o temu govorim… tisto je bila prava oddaja… kjer se je večkrat šlo predaleč, ampak ravno to je zabavno… nam… ne smete podcenjevati vaših gledalcev….to ni fer… definitivno mislim, da si več zaslužimo…

Ja! Ampak kot sem že rekla. Voditelji niso dovolj... vsak, ki stopi na oder bi se vsaj za trenutek lahko zamislil. Vsi smo ljudje, obnašaj se kot človek in mi boš morda prirasel k srcu... drži se kot, da imaš metlo v riti, smej se kot da snemaš reklamo za zobno pasto, reci, da se za nagrado zahvališ mami... in zame boš ostal kreten... sploh, ker dobivaš nagrado za licenčno oddajo!?

Btw...

2006-01-25T23:11:00.000+01:00

Ti amo in tutte le lingue del mondo...

(Ljubim te v vseh jezikih sveta)

Roman za ženske

2006-01-21T23:12:00.000+01:00

'Kratko in jedrnato-če hočeš, se me dotikaj, ampak ne kradoma... Če bi res rada skočila Richardu čez plot s skoraj štiridesetletnim občasnim alkoholikom, to stori-vendar priznaj. S polnim zavedanjem tega, kar počneš. Ne prenašaj svoje odgovornosti na popito vino, na romantično svečko na mizi ali na ubogega taksista... Priznaj si, da naju bo, če pomaham taksiju, odpeljal do moje postelje. Bi to rada?'

Atek

2006-01-21T22:12:00.000+01:00

Minilo je sedem let.
Zdi se mi včeraj.
Jaz sem bila še otrok, ti... ti...
Obžalujem trenutke, ko sem kot najstnica svoj čas raje preživljala s prijatelji kot s teboj.
Obžalujem slabo voljo, ko sem morala k tebi na obisk, ko bi lahko bila drugje.
Zdaj bi dala vse, vse, da bi te lahko samo še enkrat videla.
Velikokrat, sploh na začetku, se mi je zdelo, da te vidim med ljudmi. Zasledovala sem neznance, ker sem mislila, da si med njimi.
Pogrešam te.
Ko si odšel, nisem prenesla samote, niti teme.
Bala sem se. V takih trenutkih so se vračali spomini in nisem znala skozi to.
Hodila sem na tvoj grob in govorila. Razlagala o vsakdanjih stvareh, čeprav tega prej nisem nikoli počela. Nikoli se nisva zares pogovarjala.
Jaz sem bila vedno tvoja deklica. V tvojih očeh krhka in naivna. Z nasmehom na obrazu se spominjam vseh nasvetov... kaj vse se mi lahko zgodi in kako se moram obnašati. Kaj je prav in kaj ni.
Spomnim se kako sem pred teboj plesala in pela. Kupoval si vse možne kamere in fotoaparate. Ovekovečil vsak moj nasmeh, spremembo. Rastla sem, a sem zate vseeno bila še izgubljen otrok.
Pogrešam te.
In se obtožujem. Ker bi lahko imela več spominov. Več trenutkov.
A bila sem tako mlada, tako obremenjena sama s seboj. Nisem vedela, da se kaj takega lahko zgodi. Čeprav je to osnovno pravilo narave.
Nisem znala ceniti trenutkov s teboj...
In vem, da razumeš. Ti si tisti, ki mi je pokazal pomen brezpogojne ljubezni.
Ko si odšel in nisem znala kako naprej, so mi dejali, da te moram pustiti oditi.
Da ljudje, ki jih ljubimo še naprej živijo v naših srcih.
Ne vem, če sem to storila. Še vedno živim s prepričanjem, da na neki zvezdi sediš in me gledaš, paziš name. In veliko stvari počnem samo zato, ker verjamem, da veš, vidiš.
Na tisoče načinov želim dokazati, da nisem pozabila na običaje na katere si me navadil.
Kadarkoli kaj posebnega dosežem moram verjeti, da me ponosno opazuješ.
Vseeno mi je kaj mislijo drugi. Potrebujem to.
Pogrešam te.
In še vedno upam na znak, nekaj kar me bo spet povezalo s teboj...
Otročje upam, da te bom vsaj v sanjah srečala...

You're so vain

2006-01-18T14:42:00.000+01:00

You walked into the party

Like you were walking onto a yacht

Your hat strategically dipped below one eye

Your scarf it was apricot

You had one eye in the mirror

As you watched yourself gavotte

And all the girls dreamed that they'd be your partner They'd be your partner,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

You had me several years ago

When I was still quite naive

Well, you said that we made such a pretty pair

And that you would never leave

But you gave away the things you loved

And one of them was me

I had some dreams they were clouds in my coffee Clouds in my coffee,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

I had some dreams they were clouds in my coffee Clouds in my coffee,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

Well, I hear you went up to Saratoga

And your horse naturally won

Then you flew your Lear jet up to Nova Scotia

To see the total eclipse of the sun

Well, you're where you should be all the time

And when you're not, you're with Some underworld spy or the wife of a close friend

Wife of a close friend,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

You're so vain You probably think this song is about you You're so vain You probably think this song is about you You're so vain You probably think this song is about you You're so vain (so vain) I'll bet you think this song is about you Don't you? Don't you? Don't you

Kraj zločina

2005-12-01T11:09:00.000+01:00

HE: I have to apologize...
SHE: Apologies are just words.

Love is in the air...

2005-11-30T01:29:00.000+01:00

Že dolgo se mi ni zgodilo, da ob tako pozni uri ne bi mogla zaspati. Kaj drugega početi kot napisati nov blog... Ali ni krasno? Takoj napisati vse tiste najbolj sveže misli, občutke.

Morda mi prav to ne da spati.

Čeprav se imam za izjemno zanimivo in neobičajno osebo, sem na podlagi določenih stvari res tipična ženska. Saj se neprestanoma 'hranim' z ljubezenskimi romani, romantičnimi komedijami,... Prav zaradi teh si morda postavljam skozi eno in isto vprašanje.

Še kot pubertetnica sem imela v dnevniku z velikimi črkami napisano: ne razlagaj mi kolikokrat si v življenju ljubil. Ko ljubiš, ljubiš enkrat in to za vedno.

Vedno sem verjela, da ima vsak človek eno sorodno dušo. A le redki se potrudijo to dušo res najti. Veliko jih sklene kompromise. Drugim se enostavno ne da. Zakaj iskati pravo ljubezen, ko imam fanta z dobro službo, prijetnega videza in dobrim srcem!?

Now that I'm older and of course wiser, vem, da sem se morda motila.

Pogledam nazaj. Spet. Pogledam in se spomnim vseh bežnih avantur, romanc, simpatij, velikih ljubezni. Vsaka od teh mi vsaj za trenutek nariše nasmeh na obraz.

Še zdaj se spomnim vsake besede, vsakega dotika. Ne ker bi karkoli od tega pogrešala. Vse to so spomini, ki spadajo v preteklost. In prav je tako. Nisem tip, ki bi karkoli znala resnično pogrešati. Vselej bi se potrudila in pogrešano poskusila dobiti nazaj. Z nobenim nadomestkom se ne bi zadovoljila.

In čeprav se velikokrat ustrašim odnosa, ki ga doživljam, saj se prvič nekomu predajam z vsem svojim bitjem. Čeprav si vedno postavljam vprašanje: ali sem sposobna nekoga ljubiti do konca svojih dni? Eno in isto osebo? Čeprav si rečem, konec koncev sem še vedno nevrotik in strahopetec in... in... prešibka sem, da bi zmogla... premočna, da bi vztrajala... pogledam v svojo sobo, na postelji leži in globoko spi. Ko se bom prismuknila k njemu, me bo objel in me objeto držal do jutra. Zjutraj mi bo pa desetkrat (manjkrat ne pomaga) rekel:vstani, zamudila boš in jaz bom že navsezgodaj z lasmi pokonci tečno zabrundala: ne teži mi, vem, kdaj moram v službo... on zapel ti si moja n.1 zena... in jaz bom bruhnila v smeh.

Si pričakoval opis neopisljivo romantičnega trenutka? Jaz sem pa napisala le par vsakdanjosti. Ja, moje vsakdanjosti. Tiste, ki me osrečuje. Noro osrečuje.

To je ljubezen. Tista ta prava. Vendar ostajajo spomini. Vezani na druge trenutke, druge ljudi. Vse to sestavlja moje življenje. Veliko jih sestavlja najlepše dele mojega življenja.

In morda je ljubezen kot mi. Raste z nami. Otroška ljubezen, pubertetniška,... Vse pristne, vse drugačne, a vse prave ljubezni.

Ne vem, če je moja ljubezen, tista ta prava. Tista za vedno.

Vem le, da že nekaj časa ničesar ne iščem. Ničesar ne čakam. Ker imam vse kar resnično želim, ob sebi.

Čeprav pogosto potrebujem 'svoje' trenutke. Kot je (the one and only) rekla Carrie: ko ti nekdo da vso svobodo, ki jo potrebuješ... je nenadoma ne potrebuješ več.

Vendar potrebuješ vedeti, da jo imaš... če bi si tu pa tam želel privoščiti trenutek miru. Ne ker ti je slabo, kjer si. Ampak ker potrebuješ tisti občutek, da si lahko vzameš čas, vdihneš zrak, pogledaš naokoli in potem... se vrneš domov... because this is the only place you really want to be...

Ocean's eleven

2005-11-23T20:55:00.000+01:00

"yes, but does he make you laugh?"

"well, he doesn't make me cry."

... Očitno sem danes 'filmsko' razpoložena...

10 things I hate about you

2005-11-23T20:41:00.000+01:00

I hate the way you talk to me.

And the way you cut your hair.

I hate the way you drive my car.

I hate it when you stare.

I hate your big dumb combat boots.

And the way you read my mind.

I hate you so much it makes me sick-

it even makes me rhyme.

I hate the way you're always right.

I hate it when you lie.

I hate it when you make me laugh -

even worse when you make me cry.

I hate it that you're not around.

And the fact that you didn't call.

But mostly I hate the way I don't hate you -

not even close, not even a little bit, not even at all.

Že cel dan imam v ušesih to pesmico... iz filma 10 things i hate about you... pa se mi je zdelo luštno pesmico prilimat gor... it's my blog, so i can do whatever i want :-)... vedno se mi je zdela strašno fajn... zdaj, ko jo prebiram tlele... je prav brezvezna.... mah...

Ostane tisto kar si razumel ti...

2005-11-21T15:08:00.000+01:00

V trenutku, ko svoje pismo daš v kuverto, vsebina ni več tvoja... Spremeni se v tisto kar bo bralec pisma razumel...

Kar tako sem se spomnila teh besed, ne pomnim več kje.

Ali se tudi tebi zdi, da se ljudje med seboj prevečkrat slabo razumemo? Rečem ja, ti razumeš ne?

Velikokrat se mi je zgodilo, da so si ljudje moj molk napačno razložili... ali pa kakršenkoli stavek...

Se premalo pogovarjamo? Verjetno bo to razlog.

Vsaj po moje.

Če jaz rečem: na živce mi greš! si ti to na tisoče načinov lahko razložiš... če se pa o tem pogovarjava ti lahko rečem: na živce mi greš, ker ne morem živeti brez tebe in dvomov ni.

Resno. Velikokrat se mi je zgodilo, da je nekdo prišel k meni in rekel: prizadela si me, ko si takrat tisto rekla. Ker se ne spomnim o čem govori, mi je še težje. Potem ugotovim, da sem jaz nekaj rekla za šalo, on je pa to resno vzel.

Človek bi včasih najraje bil tiho.

Tako bi bil vsaj mir.

Ali pa ne. Pol bi si še molk začeli razlagati po svoje.

Life is beautiful.

Life is simple. Ljudje si ga sami kompliciramo. Analiziramo in razmišljamo o pomenu besed, ki so nam bile izrečene. Filozofiramo in filozofiramo. Resnica je pa večinoma taka kot izgleda na prvi pogled. Brez kompliciranja.

Ljubi me, ampak ga je strah. Česa? Zaljubljen človek se ničesar ne boji... ampak o tem sem že razpravljala...

A si shujšala?

2005-11-12T22:26:00.000+01:00

Po dolgem času se zopet vračam. Z novo temo, z novimi vprašanji in dvomi.
Tokrat imam morda problem kako začeti... Od začetka bi kdo rekel... No...Poskusimo.
Nikoli nisem bila debela. V resnici sem zelo suhe konstitucije, kot vsi v moji družini.
Nekaj let nazaj, ob velikih spremembah, sem ze malce zredila. Spet, ne veliko.
Pridobila sem enih deset kil in bila pač polnejša, ampak nikoli debela.
Elegantno izpopolnjena bi nekdo rekel.
Preselila sem se v nov kraj, začela delati v novi službi, prebolevala stare ljubezni in tako... moji večeri so predstavljali gledanje televizije in uživanje sladoledov, raznih pudingov, skratka stare hlače mi niso bile več prav in niso me več klicali suhica... verjetno sem bila... kaj pa vem... normalna!?
Toda nisem se počutila dobro v svoji koži... sploh, ker nisem bila vajena na to, da mi kakšno oblačilo kdaj ne bi bilo prav...
No, z leti so se stvari poštimale... Privadila sem se na novo okolje, vzljubila svojo službo, pridobila nove, tiste ta prave prijatelje... in seveda našla ljubezen...
Kar je pa najbolj pomembno... vzljubila sem samo sebe... vse svoje življenje sem se ukvarjala z mnenjem drugih ljudi... kaj si ta misli o meni, kaj si tisti drugi... nikoli nisem bila resnično zadovoljna s svojim izgledom... vedno je bilo nekaj hudo narobe z mojo postavo... motil me je trebušček... drugič predebel vrat.... tretjič čudni lasje...
Prišel je dan (in zato sem potrebovala res veliko časa), ko sem se sprejela za to kar sem.
Šla sem v trgovino. Prvič sem si kupila hlače, ki so mi bile res prav in ne take, za številko premajhne, ker bom itak shujšala. Nisem se več ukvarjala s tem kar lahko jem in kaj ne.
Skratka, v svoji koži sem se počutila dobro.
Nenadoma sem začela hujšati. Nobenih diet ni bilo. V bistvu sem začela jesti stvari, ki si jih prej nikoli nisem dovolila... čipse in hamburgerje v najbolj nemogočih urah...
Fora vsega je bila v bistvu v tem, da sem končno jedla, ker mi je to enostavno pasalo... ne ker bi s hrano želela potešiti kakšne druge potrebe oziroma zatreti vse ostalo, notranjo žalost in podobno...
Jedla sem vse, a v manjših količinah... in tega se nisem sploh zavedala...
Po šestih mesecih sem ugotovila, da sem shujšala za deset kil... spet sem bila suhica, tista stara maja... tista, ki je v bistvu šele zdaj bila normalna...
Vse lepo do zdaj. Ja, ker sem si kot suha vedno res bila edino všeč. In nič manj zdrava nisem bila zaradi tega... vedno sem se držala tistega pravila... pet na dan pa to.... ampak vseeno... ljudje, ki me niso poznali dolgo so začeli z vprašanji: kaj je narobe? A si kej bolna? itd.
Šestindvajset let sem stara, pa so ljudje hodili moji mami težit kaj se z mano dogaja (in to še zdaj počnejo).
Priznam, da mi je na začetku malo prijalo... Ljudje, ki me prej še opazili niso... Se zdaj vneto ukvarjajo z mojim zdravjem.
Zdaj ni več zabavno in niti smešno ne.
Kadarkoli sedim za mizo, kadarkoli omenim hrano, me ljudje zasujejo z nasveti, težkimi besedami in obtoževanji.
Ljudje, nisem otrok in zdrava sem. Pustite me na miru!
Vseeno mi je, če so tipom bolj všeč dekleta kjer imaš kaj za primit, ali če so debelejši ljudje bolj zdravi. Vseeno mi je, kaj si vi mislite, ker o meni nič ne veste.
To sem jaz,to je moje telo in prepričana sem, da sem še vedno bolj zdrava od vseh vas. Get your own life. Live me alone!

Ali znamo reči ne?

2005-10-02T21:25:00.000+02:00

Nekaj večerov nazaj smo s prijatelji prijetno kramljali ob kozarčku vina.

Eden je začel debato s tem kako se je težko rešiti zatežene ženske, ki ne zna razumeti, da ga pač ne zanima. Vprašala sem ga kako ji je pa to dopovedal?

Ja, rekel sem ji kar ji gre... je odvrnil.

Seveda sem se ob tem zamislila in se potrudila spomniti ali sem jaz vedno razumela nezainteresiranost nekoga? Sodeč po enem blogu, ki sem ga napisala nekaj tednov nazaj... ne, niti jaz ne znam razumeti tega.

Toda. Kako jasni smo, ko hočemo nekaj dopovedati? In ali smo prepričani, da smo to resnično rekli?

Jaz recimo trdno prepričujem ljudi kako iskrena sem.

Vendar, če pomislim... Nikoli nisem rekla tipu: nisi mi všeč. Vedno sem nekaj potiho zamomljala z upanjem, da razume kaj hočem povedati in čudila sem se, če je dan zatem še vedno klical in vabil na zmenek ali me v zatemnjeni diskoteki čudno objemal...

Ne, sama ne znam reči ne. Vsaj ne tako, da bi nekdo razumel kaj hočem povedati.

In spet smo tam.

Moški pravijo, da ne znamo sprejeti zavrnitve, ampak kako nam pa povejo, da jih ne zanimamo? Tako, da nas vseeno klicarijo in vabijo na drinke (full smo prijatelji varjanta...), me bi pa morale razumeti, da hočejo enostavno žurati in da smo kot kolegice v bistvu prav fajn. Po mojem jim vseeno paše, da skakamo okoli njih?!

Ženske smo pa toliko hujše, ker iz stvari itak naredimo še večjo dramo kot v resnici je. Bogi revček trpi. In skakamo okoli njega, ker nas skrbi zanj in evo... spet se narobe razumemo.

Potem sledijo zamere, nepotreben molk, kreganje, distanciranje, izogibanje.

In dva človeka, ki sta v osnovi čisto fajn pozabita na obstoj drug drugega.

Ker nismo znali reči ne tako kot je treba. Samo en pravi način obstaja:

N E !!!

Smejem se, vsak joče po svoje

2005-09-16T12:31:00.000+02:00

Včasih bi se rada skrila… nekam, kjer me nihče ne bi našel… nekam, kjer bi lahko pozabila na vse kar me mori… včasih se mi zdi, da sem v življenju šla čez toliko stvari, da ne znam normalno živeti… če ni problemov, ničesar kar bi me težilo, se počutim še huje, ker vem, da se bo slej kot prej nekje zalomilo…
Rada bi se zjokala… za vsa leta nazaj, za vse kar me je prizadelo… vedno sem mislila… kar te ne ubije, krepi.. toda, zdaj sem šibkejša kot kadarkoli prej.. brez moči, da bi vztrajala… se kregala… stala za svojim prav-om…
Strah me je… da bom vrgla puško v koruzo… ne bom se trudila razlagati, zakaj ravnam tako in ne drugače… ker vem, tokrat imam prav… nisem jaz, tista, ki je grešila…
Vedno mislim, da ljudem ni potrebno poudarjati, ko si kdaj kaj storil zanje… saj vejo, vidijo, razumejo… morda bi morala, te isti ljudje me krivijo, ker sem jih prizadela… toda, ali so se kdaj vprašali, če so oni mene? Vrnejo se mi vse neprespane noči, vse prejokane solze… bila sem sama, nisi me slišal… mislil si, da ni nič takega… pretiravam… ali zdaj ti pretiravaš?
Ali si pozabil moje pismo? Ali si pozabil trenutke, ko sem te potrebovala, a tebe ni bilo, ker si bil preveč zaseden s samim seboj?
Oprostila sem ti, ker je bilo vredno… vztrajati… ker sem vedela, da si izgubljen in se ne zavedaš kar delaš… toda zakaj? Zakaj moram jaz vedno vse razumeti?
Ne, nisem žrtev… imam vse… res, vse… vse pogoje, da bi lahko bila srečna… vendar nisem… ker se trudim, trudim, trudim… da bi vedno ravnala prav… da bi bili vsi srečni… In ko enkrat pomislim samo in izključno nase. Ko se zavem, da potrebujem en trenutek… samo enega, ko bom lahko naredila kar želim, brez da bi svoja dejanja morala opravičiti… utemeljiti… za menoj pride nešteto opazk in žalitev: kako si mogla?
Nešteto prebranih knjig, nešteto načinov, da bi se spremenila… sprejela sebe za to kar sem… izgleda, da se moram zdaj ponovno… v tisto kar hočejo drugi..
Ko sem bila stara štirinajst let mi je mama rekla, da sem navaden egoist… morda je imela prav… sebična sem.. ker bi rada bila srečna… sebična, ker sem sita tega, da moram vsakemu posebej razlagati kaj počnem, kam grem in zakaj…
Zjokala sem bom.. tokrat zares… ulegla na tla in čakala… kaj? Ne vem… da vidite, kaj ste z mano naredili…
Spet en blog s samimi napakami… morda ne znam več pisati tako kot se šika… morda bi morala stvar desetkrat prebrati, jo popraviti in potem objaviti… ampak to nisem jaz, moje misli so zbegane… zakaj bi morale besede potem biti skrbno zbrane?
Ne pritožujem se, res ne, in ne smilim se sama sebi… rada bi le hotela biti prepričana, da mi moje življenje pripada? Toda… ali mi?

Ljubezen ni zame, ljubezen je za tiste, ki vanjo verjamejo

2005-09-10T23:27:00.000+02:00

Nekaj mesecev nazaj sem imela vrsto prebliskov... med drugim sem pogledala nazaj v preteklost in ugotovila, da sem se včasih znala res butasto obnašati do raznih ljudi. Seveda tega takrat nisem videla tako, imela sem se za strašno racionalno in pametno. V resnici sem se pa velikokrat obnašala enostavno sebično. No, te ugotovitve niso nastale zaradi branja Louise Hay ali kako ji je ze ime... verjetno človek pride do takih zaključkov z leti... zrelostjo... whatever...

Skratka, zdelo se mi je nujno poklicati nekaj prijateljev, prijateljic, bivših fantov in se jim opravičiti... ideja deluje neumno, toda zanimivo, na tak način se mi je kar nekaj kamnov odvalilo od srca in počutila sem se bolje. Mislim, da so se ob mojemu čudnem zapoznelem opravičilu počutili bolje tudi moji sogovorniki...

No, bistvo zgornjih vrstic je uvod... v kaj točno ne vem... mislim, da hočem v bistvu povedati to, da sem se v zadnjih leti naučila imeti pristne odnose z ljudmi. Vem, da zveni brezveze, toda dejansko sem začela ceniti iskrenost. Če jo ponudim drugim, jo bodo morda tudi oni meni?

Vse kar mislim, povem v obraz. No, nekomu, ki ima krive noge tega ne bom govorila... govorim o čustvih... govorim o besedah, ki morda lahko kaj spremenijo v bolje, morda pomagajo... ne govorim o butastih zaljivkah...

No... gremo k bistvu... včeraj sem na nekem zuru po nekaj letih videla človeka, ki mi je kar mimogrede, brez da bi se tega dejansko zavedal, srce zdrobil na tisoče koščkov... To ni bila veza... Ni bilo prijateljstvo.... Ni bilo nič... A takrat mi je pomenilo vse... Zanimivo, ko tega človeka vidim zdaj se mi zdi enostavno smešen... Takrat... je bil moj mr.big...

Aha, še vedno opisujem najin tedanji odnos... bila je ljubezen, moja... in bila je brezbriznost, njegova... bile so skupne noči... in bile so neopisljive noči.... ko sem ga gledala odhajati iz lokala z raznimi neznankami... drugi dan je pravil vedno: saj veš, da mi nič ne pomenijo... v prihodnosti vidim le naju, a prekmalu je... prekmalu zate, ker si premlada...

Zdaj se počutim skrajno blesavo, ko pomislim v kaj sem tedaj verjela... zgodba je zelo enostavna... nekdo me je imel za copato, jaz sem bila pa zaljubljena in pristala na vse.

Ze, toda nimam se za ravno neumno. V bistvu bi zelela spoznati zaljubljenca, ki zna razsodno ocenjevati čustva osebe, ki jo ljubi... Ali zaljubljenca, ki ne misli, da bi svojo ljubezen lahko osvojil... Verjela sem v to vezo, in opravičevala sem njegova dejanja... pravila sem si: iskren je, ne laze, pred mano ne skriva avantur, za sabo ima strto srce, logično je, da si ne zeli resne zveze... Zdaj se spet zavem moje neumnosti... Tudi jaz nisem verjela v ljubezen, tudi jaz sem imela za seboj kup nekaj wannabe zvez, ki so bile v bistvu kup sranja... Tudi jaz sem imela tisoče razlogov, da bi lahko ravnala drugače... Toda, ko sem jaz nekaj let kasneje spoznala svojega sedanjega fanta... se v njega na prvi pogled zaljubila, pustila vse k vragu,... pozabila vse in riskirala... ker je to ljubezen, tako funkcionira... In če bi takrat to razumela, bi vedela, da tip o katerem razlagam od začetka nima nobenih čustev do mene... Spet sem bila ta pametna, vztrajala bom in ga dobila... ljubi me, a si tega še ne dovoli... dokler mi nekega dne ni kar mimogrede rekel: nič ne čutim, v bistvu mi je od vsega začetka vseeno, nič slabega nisem hotel... zato sem ti enostavno govoril kar si hotela slišati...

Skratka, da ne bom tvezila in tvezila.. tega človeka sem včeraj srečala.... Da se razumemo, kot večrat omenjeno... Srečen človek sem... zaljubljen človek... in prebolela sem ga... kot ze rečeno, včeraj se mi je zdel tudi vse prej kot moj mister big... ampak to ni poanta... na zivce mi je šlo to, da mi kar tako mimogrede začne včeraj kvasiti neumnosti... lepo zgledaš, itd...

Raje bi videla, da se dela, da se me ne spomne... ali pa, da reče nekaj v stilu... pa sej ne vem... karkoli drugega... v bistvu ugotavljam, da bi me motilo karkoli bi rekel... če me ne bi pozdravil bi se počutila uzaljeno, karkoli bi naredil, karkoli bi bilo narobe...

Zakaj? Zato, ker me morda še vedno malce boli... To, da mi nekdo pohodi srce in se tega niti ne zaveda... da niti za trenutek ni pomislil name...

V ušesih se mi neprestanoma ponavlja stari bora.. bar se nasmeši kada me vidiš... ostani đubre do kraja... sej... to je naredil... pozdravil me je, nekako dostojno... in verjetno je takih tisoč maj... tisoč zgodb... on je bil zame samo ena... sprašujem se, če bi se počutila bolje, če bi ga včeraj brcnila v koleno... kar tako... ker mi gre na bruhanje... res...

Na bruhanje mi gre to, da sem končno našla ta pravega mr.biga... ki je v meni našel svojo Carrie... jaz se pa ukvarjam s tem kako me je nek tip včeraj pozdravil...

Zdaj mi pa povej? Kako se človek ozdravi od tega... prebolela sem ga, čisto zares... v bistvu mi je s tem, da me je zavrnil, naredil veliko uslugo. Zdaj vem, da to ni bil človek zame... Toda.. ne glede na vse... tista grenkoba ostaja...

Zdaj vem... kaj bi mi moral reči, da bi bilo vse cool... narediti tisto kar sem jaz z ostalimi.. Prišel bi in mi čisto tiho, da nihče ne bi slišal... rekel bi samo: maja, oprosti, ker sem te prizadel... Jaz bi se nasmejala in brazgotina bi izginila... as simple as that....

moški, kje ste?

2005-09-05T23:12:00.000+02:00

Bo ze drzalo, da se časi spreminjajo in mi z njimi. So pa le stvari, katere morajo ostati nespremenjene. Vsaj po moje.

Zenske in moški recimo.

Zenska bo vedno morala izgledati nekako graciozno... negovano... krhko...preprosto lepo...

Moški... no, ja moškega svojega zivljenja sem si vedno predstavljala kot rešitelja. Da se ne bomo narobe razumeli. Moj moški bo tisti, ki me bo objel, ko mi bo hudo in ko me bo, bom imela občutek, da me lahko obvaruje pred celim svetom... Moj moški bo tisti, ki bo tarnal, ker potrebujem ure in ure v btc-ju samo zato, ker moram kupiti eno torbico... Moj moški bo tisti, ki mi bo vedno ponavljal: zakaj ješ le solato, če bi raje pojedla celo kosilo?

Moj moški, katerega sem ze spoznala (torej še obstajajo!!!), bo vedno tezil zakaj moram preklepetati še cele pol ure s prijateljico po telefonu, če sem jo še nekaj ur nazaj videla...

No, dojel si kaj mislim...

Zdi se mi, da se vloge kar nekam mešajo med sabo...

Da se razumemo, nič proti emancipaciji ali čemu podobnemuu nimam, toda... zjutraj sem se pogovarjala s sodelavcem kam bova šla na kosilo, rekel mi je, da ima danes proteinski dan... za tistega, ki se ne spozna na to lahko razlozim na kratko, da je to del diete... shujsevalne seveda... Verjetno me to ne bi smelo motiti... toda priznam, da mi gre malce na zivce...

men, where are you? jejte klobase, čipse, piščance, karkoli... morate biti močni.. veliki...

da boste lahko pazili na nas...

Saj vem, da bo ta tema delovala malce butasto in prav gotovo se marsikdo ne bo strinjal z mano... hvala bogu... več ljudi, več mnenj, več raznolikosti...

in nočem zahajati na teme metroseknevemkakosejimzerece... tudi sama rada vidim, da se moj dragi uredi in pride ves disec k meni v novih hlacah... toda halo, zenske smo tiste, ki rabimo šestnajst ur v kopalnici (kar me spet malo moti, ampak o tem bomo drugič), zenske smo tiste, ki vsakih petnajst minut nervozno sprašujemo:ali sem se zredila, povej mi po pravici (in potem vec ur kuhamo mulo, ce iz vasih ust slisimo, da hlače dejansko nekam tesne zgledajo)... zenske smo tiste, ki si lahko dovolimo imeti proteinski, sadni ali whatever fucking dietni dan... toda ne vi vsemogočni fantje, ki nas boste rešili, če nam bo kdo hotel ukrasti torbico...

popestritev

2005-08-26T15:55:00.000+02:00

učim se... morda mi uspe še slikco dat gor...

Se ne znamo več smejati?

2005-08-26T14:30:00.000+02:00

Vsak večer, preden grem spat, naštimam budilko ob sedmih. Sama sebi prisežem, da tokrat ne bom zaspala… da bo od zdaj naprej vsak moj dan kakor tisti v ameriških nadaljevankah ala sedma nebesa. Ženske vstanejo lepe in nasmejane, stuširajo se, pojejo zajtrk z dragim ter medtem listajo dnevni časopis in se potem odpravijo v službo… moj začetek dneva izgleda nekako takole: zbudim se 10 minut pred osmo, preklinjam celih 30 sekund, pokličem v službo, da bom zamudila, ker sem morala nujno na banko, iz omare na brzino izvlečem par cunj, jih namečem nase, umijem zobe in sem že proti vratom… ne glede na zamujanje, milijon drugih stvari,… pa nikoli ne pozabim mp3 playerja… v službo namreč hodim peš (zelo blizu je)… in to je moj jutranji obred… naštimam si par hudih komadov in se tako zbudim… po naravi sem malo ruknjena v glavo in se ne obremenjujem preveč z mnenjem drugih ljudi (at least most of the time…)tako, da veselo postopam po ulicah in z glavo migam po ritmu… ljudje me pa čudno gledajo… kakor, da bi bilo nekaj hudo narobe z mano… ko sem se preselila v ljubljano iz morja, me je neko jutro celo nek mož ustavil: ti pa sigurno nisi slovenka…slovenke se ne znajo smejati, sploh ne ob takih zgodnjih urah… vse so negativno naspičene na cel svet…
Nisem hotela, da vse skupaj zveni kot hvalospev… v bistvu sem hotela vprašati le kaj se s tem svetom dogaja… Pustimo moje jutranje sprehode v službo… sem pač tak človek, prava pesem v pravem trenutku me zna izjemno razveseliti in polepšati dan… ali kdaj začutiš podobno energijo?
Skratka… (vedno se nekje vmes izgubim…)… ljudje nimamo več potrpljenja… turist se prvič zapelje v ljubljano… ne pozna dobro cest in počasneje vozi…. Najraje bi ga ubili… trobijo kot strgani in se derejo ter gestikulirajo na vse možne načine… kam se vam pa tako prekleto mudi? ljudje te pretepejo, če jim spelješ parking… ljudje se med sabo štihajo, ker so iz različnih predelov mesta… zdi se mi, da je vse okoli mene eno dretje in slaba volja...
Ali se ne znamo več smejati? Nasmehniti? Karkoli?
Nočem zveneti patetično ali osladno toda, včasih mislim, da sem edina, ki v življenju dejansko uživa… imam milijone težav (tko, da imamo materiala za debate…)… vsak mesec težave na bančnem računu… milijone drugih stvari.. toda hej, imam se super… pa se mi pravzaprav nič posebnega dogaja… morda sem se samo naučila uživati v preprostih stvareh… kaj pa vem … pogovor… poslušanje mp3-ja na poti v službo… branje kakšne dobre knjige… rekordno gledanje tv-ja… odkritje bloga … če slučajno ugotovim, da je kak dan preprosto dolgočasen.. pokličem koga, ki ga nisem slišala več mesecev in se nasmiham temu, da je bil vesel mojega klica… ker sem polno zasedena z delom, uživam v majhnih stvareh… mislim, da je to recept za srečo… uživati v malenkostih…
Joj, res ne bi rada bila pocukrana…. Zanima me le kam vse skupaj vodi?
Ali preveč delamo in smo zaradi tega vsi pod stresom in se ne znamo več normalno pogovarjati?
Spomnim se pesmi, ki je bila blazen hit, ko sem bila še otrok… don't worry… be happy…
Dejmo se malo skulirat ljudje!!!… Ups, moje nespretno pisanje pušča nešteto nedokončanih debat… naj zaključim vsaj eno… zopet sem zaspala…

Here I am

2005-08-25T12:42:00.000+02:00

Nekaj časa sem rabila za poštekat tale sistem, ampak mislim, da bo zdaj šlo… nisem ravno računalniški mojster namreč…spet niti totalni butec… nekaj vmes… če sem čisto iskrena, zelo malo ljudi poznam, da tale blog (ali kakorkoli mu že pravite) že uporablja… tako, da sem zaenkrat vseeno ta pametna v družbi … skratka… to naj bi bil neke vrste uvodnik.. kdo sem in kaj bom pisala? Hmm… pisala bom o tem kar se mi pač piše…
Trenutno sem fascinirana nad blog-om.
Od svojega 12.leta pišem dnevnik… vsa ta leta sem skrbno izbirala najlepša pisala… najlepše zvezke… in v njih pisala in pisala… le izbrani so videli vsebino… zdaj, nekaj let kasneje pišem na računalnik in čisto vsak lahko o meni prebere vse … čudno? Morda, toda lepo… verjetno nisem edina, ki je preko interneta spoznala ogromno očarljivih ljudi…
Zanimivo je to, da so to ljudje, ki v real life-u do mene prav gotovo ne bi pristopili… jaz jih pa ne bi niti opazila… pravijo, da internet uničuje komunikacijo med ljudmi… itd… kaj pa vem, jaz sem tu spoznala veliko prijetnih duš… danes en drugemu popamo toliko etiket, da človeku ne damo niti možnost, da se prikaže v svoji pravi luči… na internetu ni popanja… ni etiket.. si kar hočeš… pogovarjaš se lahko s komerkoli… ne skrbi te 20 kil preveč, ki jih nosiš na riti… niti kriv nos… in zanimivo, ko te vidim v živo, me te tvoje kile ne zmotijo, še manj nos… tvoj značaj me je tako očaral, da si zame enostavno prekrasen… internet je možnost, da najprej predstaviš notranjost in kasneje zunanjost… ali ni to to? To kar želimo? Vsaj ženske, ki se stalno ukvarjamo s tem, da smo nekomu všeč le zaradi zunanjega videza?

Zacetek...

2005-08-24T12:58:00.000+02:00

A to dela?