Se ne znamo več smejati?

Vsak večer, preden grem spat, naštimam budilko ob sedmih. Sama sebi prisežem, da tokrat ne bom zaspala… da bo od zdaj naprej vsak moj dan kakor tisti v ameriških nadaljevankah ala sedma nebesa. Ženske vstanejo lepe in nasmejane, stuširajo se, pojejo zajtrk z dragim ter medtem listajo dnevni časopis in se potem odpravijo v službo… moj začetek dneva izgleda nekako takole: zbudim se 10 minut pred osmo, preklinjam celih 30 sekund, pokličem v službo, da bom zamudila, ker sem morala nujno na banko, iz omare na brzino izvlečem par cunj, jih namečem nase, umijem zobe in sem že proti vratom… ne glede na zamujanje, milijon drugih stvari,… pa nikoli ne pozabim mp3 playerja… v službo namreč hodim peš (zelo blizu je)… in to je moj jutranji obred… naštimam si par hudih komadov in se tako zbudim… po naravi sem malo ruknjena v glavo in se ne obremenjujem preveč z mnenjem drugih ljudi (at least most of the time…)tako, da veselo postopam po ulicah in z glavo migam po ritmu… ljudje me pa čudno gledajo… kakor, da bi bilo nekaj hudo narobe z mano… ko sem se preselila v ljubljano iz morja, me je neko jutro celo nek mož ustavil: ti pa sigurno nisi slovenka…slovenke se ne znajo smejati, sploh ne ob takih zgodnjih urah… vse so negativno naspičene na cel svet…
Nisem hotela, da vse skupaj zveni kot hvalospev… v bistvu sem hotela vprašati le kaj se s tem svetom dogaja… Pustimo moje jutranje sprehode v službo… sem pač tak človek, prava pesem v pravem trenutku me zna izjemno razveseliti in polepšati dan… ali kdaj začutiš podobno energijo?
Skratka… (vedno se nekje vmes izgubim…)… ljudje nimamo več potrpljenja… turist se prvič zapelje v ljubljano… ne pozna dobro cest in počasneje vozi…. Najraje bi ga ubili… trobijo kot strgani in se derejo ter gestikulirajo na vse možne načine… kam se vam pa tako prekleto mudi? ljudje te pretepejo, če jim spelješ parking… ljudje se med sabo štihajo, ker so iz različnih predelov mesta… zdi se mi, da je vse okoli mene eno dretje in slaba volja...
Ali se ne znamo več smejati? Nasmehniti? Karkoli?
Nočem zveneti patetično ali osladno toda, včasih mislim, da sem edina, ki v življenju dejansko uživa… imam milijone težav (tko, da imamo materiala za debate…)… vsak mesec težave na bančnem računu… milijone drugih stvari.. toda hej, imam se super… pa se mi pravzaprav nič posebnega dogaja… morda sem se samo naučila uživati v preprostih stvareh… kaj pa vem … pogovor… poslušanje mp3-ja na poti v službo… branje kakšne dobre knjige… rekordno gledanje tv-ja… odkritje bloga … če slučajno ugotovim, da je kak dan preprosto dolgočasen.. pokličem koga, ki ga nisem slišala več mesecev in se nasmiham temu, da je bil vesel mojega klica… ker sem polno zasedena z delom, uživam v majhnih stvareh… mislim, da je to recept za srečo… uživati v malenkostih…
Joj, res ne bi rada bila pocukrana…. Zanima me le kam vse skupaj vodi?
Ali preveč delamo in smo zaradi tega vsi pod stresom in se ne znamo več normalno pogovarjati?
Spomnim se pesmi, ki je bila blazen hit, ko sem bila še otrok… don't worry… be happy…
Dejmo se malo skulirat ljudje!!!… Ups, moje nespretno pisanje pušča nešteto nedokončanih debat… naj zaključim vsaj eno… zopet sem zaspala…