Moje misli


petek, oktober 06, 2006

Il tuo profumo nel letto non vuole andare via

Praviš, da me ne poznaš. Da se pred teboj skrivam. Pretvarjam.
Z ljubeznijo ti pripravim zajtrk in ti se mi smeješ v obraz.
Praviš, da ne potrebuješ tega.
Bodi kar si.
Kaj bi jedla, če te ne bi bilo tu.
Nič.
Če te zdaj ne bi bilo tukaj, bi še spala. Zbudila bi se pet minut pred osmo in se v sedmih minutah oblekla, umila in naličila.
Če te ne bi bilo tukaj, ne bi kupila pet vrst sadja, kruha, sira in salame. Zajtrka nimam niti časa in še manj volje jesti zjutraj.
Če te ne bi bilo tu, bi ponoči spala v tvoji majici in razvlečenih hlačah od trenerke.
Smešno kako analiziraš moje značaj na osnovi teh stvari.
Kako kompliciraš najbolj preproste reči.
Imam odgovor na vsak tvoj komentar, vsako opazko.
A kako naj človeku, ki zanika obstoj ljubezni to razložim?
Vseh teh stvari ne počnem, ker bi ti rada dokazala, da sem prava zate.
Prekleto površna in butasta bi bila, če bi mislila, da te bo kaj takega lahko prepričalo.
Vse to počnem, ker mi ugaja.
Še razložiti ne znam. Smešno se mi zdi, da mi je sploh tega treba.
Le kdo tega ne razume?
Ljubezen me naredi tako.
Samo to.
Popoln zajtrk, ker bi te rada čim dlje zjutraj zadržala ob sebi.
Kot osnovnošolka bi najraje dan kar prešpricala. Vse bi dala, da bi lahko med temi štirimi stenami ostala s teboj.
Drugi pravijo, da tako funkcioniram, ker nisva skupaj. In ker so najina srečanja vedno nepredvidljiva in nenačrtovana. Vem, da ni tako, ker se poznam.
Predvsem poznam svoje srce.
Ki ti enostavno želi ugoditi. V malenkostih.. in vsem ostalem.
Sprašujem se čemu me mučiš.
Siliš razlagati.
Hočeš me spoznati, praviš. Kljub temu nočeš videti.
Obožujem te.
Vedno.
Tudi, ko si preveč zaseden s seboj in gledaš mimo mene kakor, da ne obstajam.
Tudi, ko mimogrede pozabiš na naju.
Vedno.
Všeč si mi prav tak kot si.
Ko se navdušeno smeješ kakšni blesavi šali ali ko koncentrirano strmiš v prazno, ko si močno zatopljen v svoje misli in načrte.
Vedno.
Pusti mi blizu. Vsaj malo.
Ne odrivaj me.
Ne jemlji mi vere v naju.
Sprosti se.
Lahko bi te osrečila.
In s tem ne bi izgubil sebe... Verjemi mi!

1 Comments:

  • At 11:04 pop., Blogger Eneya said…

    Ravnotežje mora biti. Če je na eni strani pretežko, je na drugi prelahko...in obratno. Mojstrstvo je ohranjati balans. Biti dovolj blizu in dovolj daleč...da ima drugi prostor,da si zaželi še...
    lp, E.

     

Objavite komentar

<< Home