Ti!

V mislih sem si stokrat predstavljala najino ponovno srečanje.
V sanjah si lahko dovolimo vse.
Jaz sem si dovolila sanjati o tem, da se bova po dolgih letih spet videla in da me boš videl v novi luči.
Tisti ta pravi.
Videl kaj sem. Kdo sem. V resnici.

In da ti bo morda, ta zmedena in hkrati odločna maja, všeč.

Sanjala sem, da ti bom povedala vse. Vse tisto kar ti nikoli nisem upala povedati.

Spoznal si me, ko sem bila še tako mlada. Prestrašena. Nisem imela moči, da bi se borila zate. Da bi te iskala. In zdaj... si tu.

Vse tisto kar je vsa ta leta zgledalo tako težko in komplicirano. Se je zdaj uresničilo. Brez, da bi se posebej trudila.

V sanjah si lahko dovolimo spremeniti značaj.
V mojih sem bila sproščena in ne sramežljiva.
Močna in ne nesigurna kot si me ti do sedaj poznal.
Toda nikoli. Nikoli se ne bi upala pomisliti, predstavljati, da boš uporabil besede, ki si jih. Da se boš spomnil... vsega... kar je bilo.

In da bom jaz ... kar tako ... povedala vse.
Čeprav se v resnici ni zgodilo nič... nič...

Nič? Tisti nič sem prebolevala leta in leta.

Smešno, da ljudje dajemo pomen odnosu na osnovi fizičnega kontakta.

Če sta spala skupaj je to odnos. Pa čeprav si naslednji dan ne spominjata niti imena drug drugega.

Na podlagi te razlage midva ne obstajava.

Pa vendarle... poglej zdaj...

Morda ima ravno zaradi tega vse skupaj poseben čar.

Nič se ni zgodilo. Bilo je le nešteto besed in ogromno nepravih trenutkov.

Pa vendar... Spomniva se vsega. Vsega!

Po petih letih... me pogledaš na isti način kot si me takrat.
Koliko časa sem prebolevala tiste oči. Skušala pozabiti besede.
Nenadoma je vse spet tu.
Kakor bi se zgodilo včeraj.
Ugotavljam, da je bilo prav, da sem ravnala kot sem.
Vsa ta leta sem se spraševala, ali si vsaj za trenutek občutil nekaj posebnega. Do mene.
Zdaj vem, da si.
Zdaj vem, da je res.
Pravi občutki ostajajo.

Povezanost. Posebna povezanost.

In ta je ostala.

Vesela sem. Zdaj, ko lahko mirne duše trdim: še se bova srečala.