You only see what your eyes want to see

Prebiram stare bloge. Zdi se mi, da neprestanoma pišem ene in iste bedarije. Prežvečene misli, ki dokazujejo le, da je vsak korak, ki ga naredim odvisen od tebe.

Vsak moj nasmeh je posledica tvojega klica, pogleda, dotika, besede.

Ali ni smešno?

Normalen človek si, pa vendar premoreš tako moč nad mano. Odločas se kakšen bo moj dan.

Se bom smejala ali žalostno strmela skozi okno ob poslušanju ene in iste pesmi, ki me spominja nate?

Vsi te blogi, vse moje misli, vsi dogodki preteklih mesecev me pripeljejo vedno do istih vprašanj.

Kam to pelje?

Ali je vredno? Je.

Toda... Zakaj to počnem?

Zakaj vztrajam?

Ker mi je resnično dovolj kar mi trenutno ponujaš ali naivno prepričano mislim, da bom na koncu dobila kar želim. Tebe. Celega?

Sprašujem se, ker me je strah. Če zdaj od vsega preprosto odidem, morda še preživim. Toda... Z vsakim dnem bo huje. Ker se vsak dan zbira več spominov. Več stvari, ki mi pravi, da si ti človek zame.

Več stvari, ki mi pravi, da se skrivam. Pretvarjam. Nisem kot ti.

Ne znam se greti v tujih objemih. Ne znam dopustiti, da bi se me kdorkoli dotaknil zatem, ko si se me ti. Kdorkoli drug bi me umazal.

Nočem tega.

Če bi vsaj lahko. Brezskrbno uživala.

Tuđe usne, znaš li kako jako znaju zaboljeti... pravi Severina.

Kako moreš?

Kakšen si, da to zmoreš. In? Ali res tako čutiš ali se sam v to prepričuješ? Edinstven si, toda veliko podobnih ljudi poznam. In na koncu... vsi ugotovijo, da je breskrbno življenje fantastično, ampak za vsakogar pride trenutek, ko si želi enostavno najti dom, tistega ta pravega kjer bo našel svoj mir.

Ali je res tak človek zame? Tako plitek? Ko sem jaz taka?

Na koncu pridem vedno do istega zaključka. Kakorkoli že. Ne znam stran. Ker si tega ne želim.

In ko se me tvoja roka dotakne... vse je jasno. Ali res ne začutiš tega?

To je to.

... Se vuoi se puoi, dimenticare noi, o sei forte o non te ne ha fregato mai...