Hung up?

Sovražim vikende. Normalno nisem vedno čutila tako.
Ponavadi so moji vikendi bili super doživetja, čeprav nisem nič posebnega počela.
Bila sem v vezi, kar enostavno pomeni to, da ne rabiš početi ne vem česa. Ampak karkoli že počneš, počneš skupaj in je zato že nekaj.
Res pa je tudi, da sem zadnje tedne uživala v svojem samskem življenju.
Počela sem, kar se mi je zahotelo.
Uživala in pohajala. Srečala sem se z nekaj svojimi bivšimi in uživala v napihovanju ega. Zunaj plesala in uživala v nedolžnem flirtanju,
Ampak… zakaj pri meni vedno ostaja en ampak?
Stvar je v temu, da se ne počutim samska.
Pripadam nekomu.
Nekomu, ki me noče.
Vsaj ne na moj način.
Nekomu, ki že ima svoje življenje. In se tu pa tam vstavi v mojem.
In ravno zaradi tega nastaja problem. Tisoč stvari bi lahko med temi fucking vikendi počela. V končni fazi telefon kar zvoni in sledijo vabila na razne zanimive stvari.
Ampak kaj, ko ne kliče prava oseba.
Vem, da bi morala biti bolj potrpežljiva in se enostavno prepustiti danim trenutkom. Saj se vse popolno odvija. Počasi…
Morala bi dati času čas. Toda jaz nisem takšna. Zelo impulzivna sem. Kar čutim, čutim in želim si biti s teboj. Takoj.
Prepričana, da sem tako drugačna od drugih deklet, ugotavljam, da sem ista. Ista, če ne hujša.
Vse poteka v najlepšem redu, jaz pa neprestano nekaj pričakujem.
Ves svoj čas preživljam z analiziranjem izrečenih besed in ukvarjanjem s prihodnostjo.
Vse je ok. In še boljše bo.
Saj je vedno bilo.
Kakorkoli že.