Love don't live here anymore

Nekaj tednov nisem mogla niti govoriti o tem.
Delala sem kakor, da je vse normalno in v najlepšem redu.
Morda sem bila enostavno prelena in se mi ni dalo ukvarjati z resnico.
Spet sem hotela biti močnejša in odločati o tem, ali mi bo hudo ali ne.
Kdaj in kako bom trpela.
Če sem čisto iskrena, nisem niti pričakovala, da bi me lahko tako prizadelo.
Verjetno sem razmišljala kot drugi in verjetno tudi ti. Saj sem si sama to izbrala.
Toda nisem si želela tega.
Še vedno ostajaš edina oseba s katero sem se videla v svoji prihodnosti.
V mislih sem že videla hišico... in otročke, ki tekajo okoli nje... in pse in mačke...
Pravijo mi, da preveč pričakujem od ljubezni.
Pravijo mi, da v je v realnem svetu drugače.
No, kljub vsemu sem prisluhnila srcu in odšla.
Odšla.
Zakaj mislimo, da je ljudem, ki odidejo lažje? Obratno je.
Poleg žalosti je tu še občutek krivde, bojazen in dejstvo, da si si to sam izbral.

Ne čutiš sovraštva in zaradi tega je toliko težje. Sovraštvo pomaga preboleti.

Toda. Spet tega nisem pričakovala.

Včasih se mi zdi, da se cel odnos lahko oceni po tem kako se konča. Za tem, ko se konča. Takrat na dan pride naš realni značaj, osebnost, čustva.

Ko sem leta nazaj pustila fanta, mi je praktično raztreščil stanovanje na tisoč koščkov. Besna sem bila in užaljena, da je to naredil. Zdaj na to gledam drugače. Bolelo ga je in ni znal drugače.

Zdaj vidim, da je to naredil iz obupa, iz žalosti. Izgubil je ljubezen.

Kaj si izgubil ti?

Kaj pa ti?

Kaj pa tvoja čustva?

So obstajala kdaj, ali je bila vse skupaj navadna matematična računica? Ker tako tvoj razum deluje?

Rekel si, da sem te razočarala, ker sem strahopetec in si ne upam potruditi za naju.

Trudila sem se skoraj tri leta. Od prvega dne, ko sem te spoznala in sprejela v svoje življenje.

Kaj si naredil tega poleg tega, da si stal križem rok in čakal, da bo maja tudi tokrat poštimala stvari?

Jezna sem. Ker nisem znala razumeti, spoznati te. Vse do včeraj sem mislila, da sem izgubila tisto kar je najbližje tistemu kar iščem.

Zdaj sem ponosna nase in na svojo odločitev.

Morda ne bom nikoli našla kar iščem, toda ob želim vsaj nekoga, ki me bo ljubil.

Morda res ne vem kaj hočem,

definitivno pa tisto kar nočem.

Tega.

Spomni se kolikokrat sem te prosila za spremembo. Pomoč. Karkoli.

Vedno si imel izgovor. In jaz sem konstantno nasedala.

Zdaj nekomu drugemu daješ vse tisto kar je bilo nemogoče dati meni.

In to počneš kakor, da bi to bilo nekaj čisto normalnega, preprostega.

Nisem ljubosumna, morda le olajšana, ko vidim, da si konec koncev srečen.

Sem pa jezna, jezna nase.

Ker sem ti dala vse. Vse kar sem imela.

In ker se šele zdaj zavedam vsega. Nisem jaz tista, ki je odšla.

... You can't lose something you never had...

In hudo mi je, kljub vsemu mi je hudo.

Najbolj zaradi tega, ker si nemudoma... kar mimogrede pozabil... na vse.

Jaz nisem.