Kaj je ljubezen?

Nekaj dni nazaj mi je nekdo rekel naj mu opišem ljubezen.

Po nekajsekundnem razmisleku sem rekla enostavno: ko ti metuljčki brnijo v trebuhu...

Butast odgovor v bistvu, toda, tudi zdaj, po daljšem razmisleku ugotavljam, da morda odgovora ne poznam.

Čudno, saj se imam za izvedenko. Prebrala sem na tisoče knjig o ljubezni, pogledala vse možne filme in končno: tisočim ljudem postavljala isto vprašanje.

Torej? Vsekakor si upam trditi, da vse preveč ljudi meša ljubezen z navado... s potrebo po občutku varnosti... ali trenutno zaljubljenostjo... fizično privlačnostjo...

Po drugi strani vsekako drži, da ima vsak svojo predstavo o ljubezni. In tako je prav.

Kar lahko naredim je to, da poskusim ugotoviti kaj je ljubezen zame.

Na misel mi pride film Forrest Gump. Jenny bolna leži na postelji. Forrest ji razlaga kje vse je bil, kaj je prepotoval in doživel. Ona mu reče: želim si, da bi bila tam s teboj. On: saj si bila.

Ker jo je ljubil. In jo nosil v srcu s seboj.

Ljubezen je, ko poznaš njegove napake, ampak jih ne vidiš, ker te ne motijo.

Ljubezen je, ko se zbudiš v njegovem objemu in veš, da ne potrebuješ drugega, da bi bila srečna.

Ljubezen je, ko mu zjutraj naštimaš zobno pasto na krtačko.

Ljubezen je, ko ti reče: ne čutim isto. Ti pa povratnih čustev sploh ne potrebuješ. Le možnost videti njegov nasmeh, obdržati spomine nanj. Čustva do njega ti vlivajo neskončno energijo do življenja.

Ljubezen je, ko si z njim drugačna in si si taka všeč. Ker zna iz tebe pocukati ven najlepše lastnosti. (Ne ljubim te samo za to kar si, ampak kar sem jaz, ko sem s teboj)

Ljubezen je, ko se te je dotaknil... in ne bi se sploh več umila, ker se bojiš sprati njegove sledi na tebi.

Ljubezen je, ko se ob njemu ne moreš zbrati in se še pravilna izgovarjava vsake enostavne besede zdi nemogoča... (no...bila sem nora nanj, toda ali pomeni biti nor ljubiti?)

Na kratko:

Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!

Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.

Kar me pa zdaj zanima je sledeče:

ali obstaja ljubezen, ki traja za vedno? In nočem spet nakladanja o tem, da je ljubezen proces spreminjanja. Naprej zaljubljenost, ki se spremeni v imeti rad in potem si izmisliš zakon in otroke, da bi popestril zadevo. Sprašujem te, ali ljubezen: osnovno čustvo, lahko traja celo življenje?

Ali iščem nekaj kar ne obstaja? Razvajeno in izbirčno pričakujem preveč?