Anžej

Ne vem zakaj, ampak imam neko čudno obsedenost, katero izgleda ne razume nihče. Sumim, da to večkrat pripelje do nepotrebnega ljubosumja mojega fanta. Trudi se skrit, ampak ne uspeva mu ravno dobro.
Skratka, ne znam pustiti na miru ljudi, ki so se na katerikoli način dotaknili mojega življenja… nekdanji sošolci… dobre prijateljice… bivši fantje.
Nekako potrebujem stik z njimi.
Ni nekega posebnega razloga, ampak enostavno ne morem sprejeti dejstva, da sem si z nekom, ki mi je nekoč pomenil vse, zdaj neznanka.
Tako se tu pa tam nekoga spomnim in ga pokličem.
Naj omenim, da mi gre strašno na živce, ko kakšnega bivšega poiščem in iz neke pretekle jeze do mene začne: full sem dobro, full žuram, skratka svetovno… kar je spet v bistvu babja fora, da kao meni na prepričljiv način rečeš, da si čisto cool brez mene in si me prebolel. Ne kličem te zaradi tega, halo, zanima me kako si, kaj delaš, kako se imaš?
Skratka, ne vem zakaj tipi ne razumejo, da jih ženske včasih kličemo tudi iz čisto nedolžnih razlogov. Ne, oni morajo vedno glumit frajerje.
Ampak niso vsi taki.
In morda z tistimi, ki to niso nastajajo prava prijateljstva. Tista, pristna.
Nisem videla vseh sedem čudes sveta, marsikaj nisem videla in prepotovala. Prepričana pa sem, da se v življenju spoznala ogromno enkratnih in edinstvenih ljudi.
In rada ohranjam stike z njimi. Morda z nekom nisva bila za skupaj, toda del mojega življenja je bil, ne morem ga kar izločiti, izbrisati, tega ne znam.
In ponosna sem na to.
Lepo mi je, ko ga pokličem in mi on veselo in predvsem iskreno razlaga o novi punci, ki jo je spoznal.
No, spet sem zašla… Skratka, moje življenje sestavlja kup prekrasnih izkušenj… zgodb… nekatere so se končale. Ampak ne glede na to, rada se ozrem nazaj in opomnim: take stvari se dogajajo le v filmih! Jaz sem bila Julia Roberts, on pa Hugh Grant!
Eno morda delim z vami.
Bila sem v Centralu. Moja družba je tisti večer bila grozno zoprna. Vsi so bili tečni in nenadoma sem se začela ozirati po diskoteki z upanjem, da bi me kdo ogovoril. Kdorkoli, samo, da mi ni treba več biti z njimi. Čeprav sem silno občutljiva in ne prenašam kretenov, ki mi sredi noči ponujajo družbo in pijačo in ne vem kaj, sem si tisti večer dejansko želela ukvarjati s kom takim. In zgodilo se je. Ne vem točno kdo ali kako se je začelo. Vem, da me je nekdo ustavil in še sam ostal presenečen, ko sem pristala na 'drink'. Bila je druščina parih tipov, kar naenkrat sem sedela z enim. Ne morem pozabiti kako je bulil v moje roke in govoril, da tako lepih nohtov še ni videl (btw, umetnih).
Ne vem kaj me je prijelo, po približno pol ure sem vstala in rekla, da grem zdaj domov, ampak bom pustila telefonsko številko. Da bova naslednji dan šla skupaj na zajtrk, Ne vem kakšna so druga dekleta, ampak jaz, JAZ, sredi noči nikomur ne dajem svoje telefonske številke. Kaj mi je bilo?
Naslednji dan je normalno klical. Jaz se pa nisem oglasila (itak), kasneje me je pa zapekla vest. Napisala sem sms, da se lahko dobiva na pijači. Odgovoril je: žal sem že na poti v Budimpešto. Kasneje sem zvedela, da je tam študiral.
In takrat se je začelo. Izmenjala sva si e-mail naslove.
Nenadoma sem vsak dan začela prihajati uro prej v službo. Vsake pol ure checkirala prejete maile. Skoraj diplomirala v msn-ju. In ko ni bilo tega sva si dopisovala preko sms-ov.
Nisem sem si zapomnila niti njegovega izgleda, toda pisala sva si neštetokrat na dan. Vedela sem kaj je jedel za večerjo, katere seminarske je pisal, kaj je čez dan počel. Zaljubila sem se. V njegove besede. In normalno čakala na srečanje. Čeprav sem se srečanja bala. Zaradi svojega morebitnega razočaranja? Morda njegovega? Ok, videla sem slike, ki mi jih je poslal, bežno, čisto bežno sem se ga sicer spominjala, toda, realnost je vedno drugačna…
Preden je prišel v Slovenijo, mi je napisal, da gre na dopust v Toscano. Povabil me je zraven. Jaz, najbolj racionalen človek na svetu. Ki ne gre nikamor z nikomer, če ga dobro ne pozna... Šla sem. Čeprav nisem vedela sploh s kom pravzaprav grem. In kam. Spomnim se, da sem bila dogovorjena s prijateljico, da bo prišla pome, če se bo tip izkazal za psihopata… ni prišla… ni bilo treba…
Bilo je kot v pravljici. Ni važno kako se je končalo.
Pomembno je to. Zakaj zagovarjam internet in podobne zadeve.
Če vsega tega ne bi bilo, tega človeka ne bi več videla.
Ker pravega fanta ne spoznaš ponoči. Ne v diskoteki. V to sem vedno verjela.
Preko pisem sva si povedala veliko stvari ravno zaradi tega. Drug drugemu sva dajala priložnost. Dopustila sva, da govoriva midva in ne najin izgled. Okoliščine v katerih sva se spoznala. Karkoli. Podobo drug drugega sva si ustvarjala z lastnimi besedami.
Tisočpetsto etiket lepimo drug na drugega, resnice ne znamo več videti.
In v temu je fora. Zato je to bila lepa zgodba. Ker je bil to edini človek, ki sem ga na tak način spoznala… In ne glede na vse skupaj… nisem vedela niti kdo je, pa sem vendarle pisala njemu, ko mi je bilo hudo.. ko sem potrebovala pogovor… ko mi je bilo dolgčas… in zaljubila sem se.
Toda, vse je bilo slučajno. V normalnem življenju in na način, ki ga sama živim, tega človeka niti spoznala ne bi. Ker ne znam več živeti tako…