Love is in the air...

Že dolgo se mi ni zgodilo, da ob tako pozni uri ne bi mogla zaspati. Kaj drugega početi kot napisati nov blog... Ali ni krasno? Takoj napisati vse tiste najbolj sveže misli, občutke.

Morda mi prav to ne da spati.

Čeprav se imam za izjemno zanimivo in neobičajno osebo, sem na podlagi določenih stvari res tipična ženska. Saj se neprestanoma 'hranim' z ljubezenskimi romani, romantičnimi komedijami,... Prav zaradi teh si morda postavljam skozi eno in isto vprašanje.

Še kot pubertetnica sem imela v dnevniku z velikimi črkami napisano: ne razlagaj mi kolikokrat si v življenju ljubil. Ko ljubiš, ljubiš enkrat in to za vedno.

Vedno sem verjela, da ima vsak človek eno sorodno dušo. A le redki se potrudijo to dušo res najti. Veliko jih sklene kompromise. Drugim se enostavno ne da. Zakaj iskati pravo ljubezen, ko imam fanta z dobro službo, prijetnega videza in dobrim srcem!?

Now that I'm older and of course wiser, vem, da sem se morda motila.

Pogledam nazaj. Spet. Pogledam in se spomnim vseh bežnih avantur, romanc, simpatij, velikih ljubezni. Vsaka od teh mi vsaj za trenutek nariše nasmeh na obraz.

Še zdaj se spomnim vsake besede, vsakega dotika. Ne ker bi karkoli od tega pogrešala. Vse to so spomini, ki spadajo v preteklost. In prav je tako. Nisem tip, ki bi karkoli znala resnično pogrešati. Vselej bi se potrudila in pogrešano poskusila dobiti nazaj. Z nobenim nadomestkom se ne bi zadovoljila.

In čeprav se velikokrat ustrašim odnosa, ki ga doživljam, saj se prvič nekomu predajam z vsem svojim bitjem. Čeprav si vedno postavljam vprašanje: ali sem sposobna nekoga ljubiti do konca svojih dni? Eno in isto osebo? Čeprav si rečem, konec koncev sem še vedno nevrotik in strahopetec in... in... prešibka sem, da bi zmogla... premočna, da bi vztrajala... pogledam v svojo sobo, na postelji leži in globoko spi. Ko se bom prismuknila k njemu, me bo objel in me objeto držal do jutra. Zjutraj mi bo pa desetkrat (manjkrat ne pomaga) rekel:vstani, zamudila boš in jaz bom že navsezgodaj z lasmi pokonci tečno zabrundala: ne teži mi, vem, kdaj moram v službo... on zapel ti si moja n.1 zena... in jaz bom bruhnila v smeh.

Si pričakoval opis neopisljivo romantičnega trenutka? Jaz sem pa napisala le par vsakdanjosti. Ja, moje vsakdanjosti. Tiste, ki me osrečuje. Noro osrečuje.

To je ljubezen. Tista ta prava. Vendar ostajajo spomini. Vezani na druge trenutke, druge ljudi. Vse to sestavlja moje življenje. Veliko jih sestavlja najlepše dele mojega življenja.

In morda je ljubezen kot mi. Raste z nami. Otroška ljubezen, pubertetniška,... Vse pristne, vse drugačne, a vse prave ljubezni.

Ne vem, če je moja ljubezen, tista ta prava. Tista za vedno.

Vem le, da že nekaj časa ničesar ne iščem. Ničesar ne čakam. Ker imam vse kar resnično želim, ob sebi.

Čeprav pogosto potrebujem 'svoje' trenutke. Kot je (the one and only) rekla Carrie: ko ti nekdo da vso svobodo, ki jo potrebuješ... je nenadoma ne potrebuješ več.

Vendar potrebuješ vedeti, da jo imaš... če bi si tu pa tam želel privoščiti trenutek miru. Ne ker ti je slabo, kjer si. Ampak ker potrebuješ tisti občutek, da si lahko vzameš čas, vdihneš zrak, pogledaš naokoli in potem... se vrneš domov... because this is the only place you really want to be...