Smejem se, vsak joče po svoje

Včasih bi se rada skrila… nekam, kjer me nihče ne bi našel… nekam, kjer bi lahko pozabila na vse kar me mori… včasih se mi zdi, da sem v življenju šla čez toliko stvari, da ne znam normalno živeti… če ni problemov, ničesar kar bi me težilo, se počutim še huje, ker vem, da se bo slej kot prej nekje zalomilo…
Rada bi se zjokala… za vsa leta nazaj, za vse kar me je prizadelo… vedno sem mislila… kar te ne ubije, krepi.. toda, zdaj sem šibkejša kot kadarkoli prej.. brez moči, da bi vztrajala… se kregala… stala za svojim prav-om…
Strah me je… da bom vrgla puško v koruzo… ne bom se trudila razlagati, zakaj ravnam tako in ne drugače… ker vem, tokrat imam prav… nisem jaz, tista, ki je grešila…
Vedno mislim, da ljudem ni potrebno poudarjati, ko si kdaj kaj storil zanje… saj vejo, vidijo, razumejo… morda bi morala, te isti ljudje me krivijo, ker sem jih prizadela… toda, ali so se kdaj vprašali, če so oni mene? Vrnejo se mi vse neprespane noči, vse prejokane solze… bila sem sama, nisi me slišal… mislil si, da ni nič takega… pretiravam… ali zdaj ti pretiravaš?
Ali si pozabil moje pismo? Ali si pozabil trenutke, ko sem te potrebovala, a tebe ni bilo, ker si bil preveč zaseden s samim seboj?
Oprostila sem ti, ker je bilo vredno… vztrajati… ker sem vedela, da si izgubljen in se ne zavedaš kar delaš… toda zakaj? Zakaj moram jaz vedno vse razumeti?
Ne, nisem žrtev… imam vse… res, vse… vse pogoje, da bi lahko bila srečna… vendar nisem… ker se trudim, trudim, trudim… da bi vedno ravnala prav… da bi bili vsi srečni… In ko enkrat pomislim samo in izključno nase. Ko se zavem, da potrebujem en trenutek… samo enega, ko bom lahko naredila kar želim, brez da bi svoja dejanja morala opravičiti… utemeljiti… za menoj pride nešteto opazk in žalitev: kako si mogla?
Nešteto prebranih knjig, nešteto načinov, da bi se spremenila… sprejela sebe za to kar sem… izgleda, da se moram zdaj ponovno… v tisto kar hočejo drugi..
Ko sem bila stara štirinajst let mi je mama rekla, da sem navaden egoist… morda je imela prav… sebična sem.. ker bi rada bila srečna… sebična, ker sem sita tega, da moram vsakemu posebej razlagati kaj počnem, kam grem in zakaj…
Zjokala sem bom.. tokrat zares… ulegla na tla in čakala… kaj? Ne vem… da vidite, kaj ste z mano naredili…
Spet en blog s samimi napakami… morda ne znam več pisati tako kot se šika… morda bi morala stvar desetkrat prebrati, jo popraviti in potem objaviti… ampak to nisem jaz, moje misli so zbegane… zakaj bi morale besede potem biti skrbno zbrane?
Ne pritožujem se, res ne, in ne smilim se sama sebi… rada bi le hotela biti prepričana, da mi moje življenje pripada? Toda… ali mi?