A si shujšala?

Po dolgem času se zopet vračam. Z novo temo, z novimi vprašanji in dvomi.
Tokrat imam morda problem kako začeti... Od začetka bi kdo rekel... No...Poskusimo.
Nikoli nisem bila debela. V resnici sem zelo suhe konstitucije, kot vsi v moji družini.
Nekaj let nazaj, ob velikih spremembah, sem ze malce zredila. Spet, ne veliko.
Pridobila sem enih deset kil in bila pač polnejša, ampak nikoli debela.
Elegantno izpopolnjena bi nekdo rekel.
Preselila sem se v nov kraj, začela delati v novi službi, prebolevala stare ljubezni in tako... moji večeri so predstavljali gledanje televizije in uživanje sladoledov, raznih pudingov, skratka stare hlače mi niso bile več prav in niso me več klicali suhica... verjetno sem bila... kaj pa vem... normalna!?
Toda nisem se počutila dobro v svoji koži... sploh, ker nisem bila vajena na to, da mi kakšno oblačilo kdaj ne bi bilo prav...
No, z leti so se stvari poštimale... Privadila sem se na novo okolje, vzljubila svojo službo, pridobila nove, tiste ta prave prijatelje... in seveda našla ljubezen...
Kar je pa najbolj pomembno... vzljubila sem samo sebe... vse svoje življenje sem se ukvarjala z mnenjem drugih ljudi... kaj si ta misli o meni, kaj si tisti drugi... nikoli nisem bila resnično zadovoljna s svojim izgledom... vedno je bilo nekaj hudo narobe z mojo postavo... motil me je trebušček... drugič predebel vrat.... tretjič čudni lasje...
Prišel je dan (in zato sem potrebovala res veliko časa), ko sem se sprejela za to kar sem.
Šla sem v trgovino. Prvič sem si kupila hlače, ki so mi bile res prav in ne take, za številko premajhne, ker bom itak shujšala. Nisem se več ukvarjala s tem kar lahko jem in kaj ne.
Skratka, v svoji koži sem se počutila dobro.
Nenadoma sem začela hujšati. Nobenih diet ni bilo. V bistvu sem začela jesti stvari, ki si jih prej nikoli nisem dovolila... čipse in hamburgerje v najbolj nemogočih urah...
Fora vsega je bila v bistvu v tem, da sem končno jedla, ker mi je to enostavno pasalo... ne ker bi s hrano želela potešiti kakšne druge potrebe oziroma zatreti vse ostalo, notranjo žalost in podobno...
Jedla sem vse, a v manjših količinah... in tega se nisem sploh zavedala...
Po šestih mesecih sem ugotovila, da sem shujšala za deset kil... spet sem bila suhica, tista stara maja... tista, ki je v bistvu šele zdaj bila normalna...
Vse lepo do zdaj. Ja, ker sem si kot suha vedno res bila edino všeč. In nič manj zdrava nisem bila zaradi tega... vedno sem se držala tistega pravila... pet na dan pa to.... ampak vseeno... ljudje, ki me niso poznali dolgo so začeli z vprašanji: kaj je narobe? A si kej bolna? itd.
Šestindvajset let sem stara, pa so ljudje hodili moji mami težit kaj se z mano dogaja (in to še zdaj počnejo).
Priznam, da mi je na začetku malo prijalo... Ljudje, ki me prej še opazili niso... Se zdaj vneto ukvarjajo z mojim zdravjem.
Zdaj ni več zabavno in niti smešno ne.
Kadarkoli sedim za mizo, kadarkoli omenim hrano, me ljudje zasujejo z nasveti, težkimi besedami in obtoževanji.
Ljudje, nisem otrok in zdrava sem. Pustite me na miru!
Vseeno mi je, če so tipom bolj všeč dekleta kjer imaš kaj za primit, ali če so debelejši ljudje bolj zdravi. Vseeno mi je, kaj si vi mislite, ker o meni nič ne veste.
To sem jaz,to je moje telo in prepričana sem, da sem še vedno bolj zdrava od vseh vas. Get your own life. Live me alone!