KONEC!

Isti prizor se ponavlja. Vzamem telefon v roke, vtipkam tistih devet številk in potem... prekinem preden začne zvoniti.
Ali ni smešno? Ne upam si klicati.
Prav tebe, ki si me morda poznala bolje kot sem se kdaj sama.
Prav tebe, ki si poznala moje misli, še preden sem spregovorila eno samo besedo.
Kar me najbolj boli je to, da si odšla čisto tiho... neopazno... želim si, da bi prišlo vsaj do dretja, kreganja, razbijanja kozarcev... Tako prijateljstvo bi bilo tega vredno...
Toda ne... Kakor, da nama nikoli ni ničesar pomenilo... se delava, da je vse ok...
Se še spomniš obljub?
Se spomniš vsega?
Se spomniš zavisti ljudi? Vsi so si želeli takega prijateljstva, kot je bilo najino...
Pogrešam te, ampak ne znam ničesar storiti. Poklicala bi te, ampak zdaj se zdi prepozno za kakršenkoli korak.
Če bi vsaj vedela, da čutiš isto.
Vsaj malo.
Da tudi ti pogrešaš najine nočne filmske maratone,
shoppinge v Trstu,
plesanje na boxih,
pogovore...
ali sva se toliko spremenili in ne potrebujeva druga druge?

Poklicala bi, toda bojim se. Ali bi se sploh še znali razumeti, pogovarjati kot sva se nekoč?

Morda je prav tako. Odraščali sva skupaj in se medtem izoblikovali v določene osebnosti, ki nista več tako usklajeni... tako potrebni druga drugi.

Morda je res konec vsega.

A jaz ne znam funkcionirati tako. Sovražim neizrečene besede, nerazščiščene stvari.

Ne morem dopustiti, da se stvari odvijejo kar tako... same od sebe...

zasluživa si vsaj... kaj pa vem.. dve besedi...