Bila sem ti tako blizu, da me zdaj med drugimi zebe.

Strašno ponosno ljudem okoli sebe predavam o iskrenosti.
Bodi kar si. Ne skrivaj svojih čustev. Ugotovi kaj te osrečuje in delaj na tem, da svoje želje uresničiš.
Ugotavljam, da nisem iskrena. In kar je najhuje, nisem iskrena do sebe.
Leta nazaj sem se naučila recepta. Ko se zbudiš, poglej v ogledalo in se nasmej. Reci si, da si srečna in ne dopusti, da bi ti karkoli zagrenilo dan.
To počnem vsak dan. Vsak dan zadnjih nekaj let.
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi se zjokala, ko mi je bilo hudo.
Da ne bi potlačila žalost nekam na dno srca.
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bila krhka, ko sem se tako počutila.
Prijatelji pravijo, da sem ena najmočnejših ljudi, ki jih poznajo. Da me nič ne more zlomiti.
I'm a fake.
Utrujena sem vsega tega. Kar počnem in kako živim.
Vsem pravim naj me sprejmejo za to kar sem. Ampak to nisem jaz. Spreminjam se. Da bi ti ugodila, da bi ti bila všeč, da bi me vzljubil. Delujem tako samozavestno in prepričano.
V resnici je imel prav nekdo, ki me je očitno poznal bolje kot se sama.
Res je, na ramah konstantno nosim ruzak poln kompleksov.
In nihče ne potrebuje krhkega dekleta, ki sama ne zna odpreti kozarca kumaric in si v posteljo naštima šest povštrov, ker ima tako občutek, da ni sama.
Zato lažem, da kumaric ne maram in da rada spim na mehkem in se potem pritožujem, ker me naslednji dan boli hrbet.
Pravim, da sem drugačna. Da zmorem sama.
Ni res.
Ne želim si nekoga, ki bi rešil moje težave. A želim si nekoga, ki bi jih poslušal.

Nekoga, ki mi rekel: ne skrbi, vse bo še v redu.
Le bojim se, da me take nihče ne bi zares imel rad.
Ti me ne bi.
Pravim, da sem skulirana.
Nisem.
Sama se prepričujem, da potrebujem svoboden odnos, ker več ne rabim.
Lažem.
Že res, da ne želim nekoga, ki bi celo življenje osnoval le okoli mene in mojih odločitev.
A želim si biti tvoja.
Ne potrebujem, da me kličeš vsak dan.
Ne potrebujem, da me pelješ v kino ali na fancy večerje.
Ne potrebujem, da me predstaviš svojim prijateljem. Ne rabim njihove odobritve.
Potrebujem polno srce.
In potrebujem del tvojega.
Hočem biti tista, ki si jo želis zraven ob treh zjutraj, ko ne moreš spati.

Hočem biti tista, ki ti bo zmedla misli.

Hočem biti tista s katero boš pozabil na uro, obveznosti, vse.

Tista, s katero si boš dovolil izgubiti kontrolo nad potekom trenutka.
Ampak spet... lažem. Rečeš: poglej me v oči. Jaz pa vzvišeno pogled odmaknem stran. Bojim se, da boš videl. Ugotovil, da kar tebi polni nekaj uric na mesec, meni polni misli, dni, noči, vse.
Ker ne znam misliti na ničesar drugega.
Kot pubertetnica pišem svoje misli na blog, ter se tako nekako tolažim, da sem svoje povedala.
Vsem, a tebi ne.
In ko me boš vprašal o komu sem pisala, bom rekla, da je vse izmišljeno oz. da sem pisala o nekom drugem.
Ker lažem.
In sita sem vsega.
Sita sem tega, da vsak večer zahajam med ljudi.
Sita tega, da žuram in se smejem, ko bi se najraje drla. Drla od hudega.

Sita tega pretvarjanja, da me vsi dogodki preteklih dni niso potolkli. Sesuli so me.

Jaz se pa še kar mirno nasmiham.
Ker to počnem, da dokažem, da znam živeti, da se imam fantastično.
Sita sem tega, da iz naučene navade vsakemu rečem, da se imam prekrasno.
Sita sem tega, da te potrebujem in si tega ne priznam.
Sita tega, da vem, da bi bilo vse drugače, če bi vedela, da me imaš vsaj malo rad.
Pa vem, da ne premoreš takih čustev do mene.

Sita tega, da si vse skupaj razlagam tako, da pravim, da si pač drugačen.

Toda v ljubezni smo vsi isti. Če imaš nekoga rad, si ga želis ob sebi in vse narediš, da bi se to lahko zgodilo.
In spet se bom spremenila... Postala tisto kar mislim, da si od mene želiš.
Samo, da boš moj... Vsaj še kdaj. Vsaj tako, če ne znaš drugače...

A bistvo tega bloga ni to.
Bistvo je to, da se bom zares spremenila. Spet bom postala jaz.
Zjokala se bom. In vseeno mi bo. če bo kdo videl.
Znebila se bom vseh prijateljev, ki mi še malo niso blizu, samo zaradi tega, ker se nočem kregati.
Kregala bi se, a spet sem hotela biti pridna maja, ki sprejme ljudi za to kar so. Nima smisla obdržati prijateljstva, ki to niso.
In kislo se bom držala, čeprav to ni cool in nihče ne mara tečnih bab.
Ne bom lagala, da sem se za vikend imela supermegastično, če sem ga v resnici prespala, ker nisem našla energije, da bi sploh ostala iz postelje. Ker se tudi superenergični maji zgodi, da ne vidi smisla v temu, da bi bluzila okoli samo zato, da bi si zapolnila dan medtem, ko spet čaka... tebe...

Znaš prenesti to?