Čist nor

Tiho zapiram oči,
a vedno znova se mi zdi,
kot da je tvoja podoba narisana na notranji strani mojih vek.
Edina, ki jo zna izbrisati je spanec,
a še ta te tolikokrat ponovno nariše v sanjah.

Ure in ure se trudim nekaj napisati. Napišem... in zbrišem...
Isti postopek ponavljam že pol ure.
Ne znam opisati, kar čutim, doživljam.
Zgoraj napisano sem našla v nekem starem zaprašenem dnevniku...
In prepisala... Več danes ne premorem...

Ne znam zbrati misli... še manj kaj napisati na papir (ali blog :-) ).
Čutim te. Povsod.
Prevzel si me.
Pa sem kljub vsemu mirna. Končno mirna.
Ker imam polno srce.
Toliko vsega si mi dal.
In se tega niti ne zavedaš...