Never!!!
Vse do sedaj sem v ljubezni poznala izključno dva scenarija za zaključek veze med moškim in žensko.
Konec je zgodil enostavno zaradi tega, ker je ljubezen minila njega ali njo.
Prvič v življenju sem postavljena pred neznanko.
Ljubim neizmerno.
Tako močno, da se mi zdi uporaba besed LJUBIM TE, žaljivka za to, ker čutim. Ti dve besedi sem že nekajkrat uporabila in čustva še zdaleč niso bila podobna tem.
Zdaj... ugotavljam, da se odnosi lahko končajo tudi drugače. In ko to pišem, močno upam, da to ne bo veljalo za naju.
Odnos se lahko konča kljub obojestranski zaljubljenosti.
Zaradi nekompatibilnosti.
Da, vsak bo rekel, da ljubezen premaga vse. S tem se tudi sama strinjam... vendar...
to je moja zgodba.
Ne upam pomisliti, da najina ljubezen ni dovolj.
Da tvoja ni dovolj, ker ni ljubezen. Ne dovolj močna.
Pomislim na vse tiste pesmi, katerih nisem dojela smisla...
I can't live, with or without you...
Kako razumem zdaj.
In si postavljam nešteto vprašanj.
Bova znala iti skozi to drugačnost?
Ali boš kdaj cenil kar imaš in ne mislil, da nekaj zamujaš, če se ustališ?
Ali lahko najdeva skupno pot do sreče?
Pomislim na to, da spet... prvič v življenju... ne bi znala naprej brez tvoje bližine.
Resno, gledam te, ko spiš. Tvoja prisotnost me umirja. Tvoja roka na mojem boku pravi, da imam vse kar potrebujem. To je moj raj. Moje zavetje.
In strah me je. Nikoli prej me ni bilo strah bolečine, trpljenja, samote. Vedno sem našla pot, da me določeni dogodki niso dotolkli. Da sem znala najti razloge, da bi se nasmejala. Počutila bolje.
Tokrat me je resnično strah, da te volje ne bom našla, če boš odšel.
Ker si ne bom želela živeti brez tebe zraven.
Po drugi strani me je strah naslednjega prerekanja, jeze in tvojega razočaranega pogleda, ko ugotoviš kako različna sva si in kako različne potrebe imava.
Moram verjeti, da bova znala skozi to.
Ker si nekaj najboljšega kar se mi je v življenju zgodilo.
Samantha: I have to ask you a question. It's a good one so think about it. If two people love each other, but they just can't seem to get it together, when do you get to that point of enough is enough?
Jerry: Never.
Konec je zgodil enostavno zaradi tega, ker je ljubezen minila njega ali njo.
Prvič v življenju sem postavljena pred neznanko.
Ljubim neizmerno.
Tako močno, da se mi zdi uporaba besed LJUBIM TE, žaljivka za to, ker čutim. Ti dve besedi sem že nekajkrat uporabila in čustva še zdaleč niso bila podobna tem.
Zdaj... ugotavljam, da se odnosi lahko končajo tudi drugače. In ko to pišem, močno upam, da to ne bo veljalo za naju.
Odnos se lahko konča kljub obojestranski zaljubljenosti.
Zaradi nekompatibilnosti.
Da, vsak bo rekel, da ljubezen premaga vse. S tem se tudi sama strinjam... vendar...
to je moja zgodba.
Ne upam pomisliti, da najina ljubezen ni dovolj.
Da tvoja ni dovolj, ker ni ljubezen. Ne dovolj močna.
Pomislim na vse tiste pesmi, katerih nisem dojela smisla...
I can't live, with or without you...
Kako razumem zdaj.
In si postavljam nešteto vprašanj.
Bova znala iti skozi to drugačnost?
Ali boš kdaj cenil kar imaš in ne mislil, da nekaj zamujaš, če se ustališ?
Ali lahko najdeva skupno pot do sreče?
Pomislim na to, da spet... prvič v življenju... ne bi znala naprej brez tvoje bližine.
Resno, gledam te, ko spiš. Tvoja prisotnost me umirja. Tvoja roka na mojem boku pravi, da imam vse kar potrebujem. To je moj raj. Moje zavetje.
In strah me je. Nikoli prej me ni bilo strah bolečine, trpljenja, samote. Vedno sem našla pot, da me določeni dogodki niso dotolkli. Da sem znala najti razloge, da bi se nasmejala. Počutila bolje.
Tokrat me je resnično strah, da te volje ne bom našla, če boš odšel.
Ker si ne bom želela živeti brez tebe zraven.
Po drugi strani me je strah naslednjega prerekanja, jeze in tvojega razočaranega pogleda, ko ugotoviš kako različna sva si in kako različne potrebe imava.
Moram verjeti, da bova znala skozi to.
Ker si nekaj najboljšega kar se mi je v življenju zgodilo.
Samantha: I have to ask you a question. It's a good one so think about it. If two people love each other, but they just can't seem to get it together, when do you get to that point of enough is enough?
Jerry: Never.
posted by maja @ 10:58 pop.
4 Comments:
At 11:54 pop.,
Anonimni said…
domišlija je privilegij srečnih parov!:)
lp blabe
At 10:16 pop.,
bežeči norec said…
Hmm. Tole mi pa počasi znano postaja. Upam, da pri meni ne bo šlo po tej poti, tebi pa vso srečo.
Naj se zgodi kar se mora.
At 2:18 pop.,
TallTwin said…
Maja, meni se je pred nedavnim zgodila enaka izkušnja. Po 6 letih veze in obojestrani zaljubljenosti, sva po selitvi v skupen dom ugotovila, da ne gre... Tako zelo je bolelo, a v zadnjih mesecih veze je bilo dobrih stvari vse manj, vrstila pa so se razočaranja... edeno za drugim (tako zanjo kot zame), ko sva vsakič znova ugotovila, da ne slišiva besed drugega in se enostavno ne "zaštekava" več tam zgoraj... Sam bi rekel, da sva bila v različnih življenskih obdobjih in morda oba preveč egoistična...in veza se je kljub ljubezni končala...
Bolelo je, še zdaj skoraj vsak dan pomislim na njo, a razum pravi, da bi bila tudi skupaj nesrečna, saj bi se vedno znova razočarala (vsaj dokler se eden ali oba ne bi spremenil. Kdaj se bo to zgodilo pa žal ne moreš vedeti).
Ja, morda bi se lahko pogovorila in oba spremenila, sprejela nek kompromis. Morda, a potem bi bil eden le duša, nesrečno zaprta v nek oklep, ki si ga je nadel.. in tak potem ne bi bil tisti pravi "JAZ", tisti, ki se iskreno smeji in počne stvari iz srca in ne ker jih mora.
LP.
At 3:35 pop.,
Barbara said…
Maja,
pusti, da se zgodi... Vem, da boli, ko gledaš sliko, kako bi bilo brez njega. Nima pa smisla siliti nečesa... Moraš pa povedati na glas. Ker, takoj ko začutiš, da bi lahko bilo nekaj prav (ali narobe), je čas, da se za to boriš na tak način, da je dobro zate (v prvi vrsti) in da zadovoljiš svoje želje/sanje/cilje... Kakor koli se boš (bosta) odločila - veliko dobrega!
Talltwin,
OMG, deja vu... Isto bi lahko napisala jaz - samo da v ženski osebi. Je pa vse tako kot praviš, le da je bilo pri naju konec po osmih letih, štirih in nekaj mesecih skupnega življenja in moji odločitvi, da tako ne morem več živeti... ker lahko tako živim tudi sama. Ni bilo lahko, ni mi lahko in mi najbrž še nekaj časa ne bo. Ampak sebe sem postavila na prvo mesto in če se za nekaj odločim, je to zgolj zato, ker vem, da mi bo dobro/bolje in da bom iz tega poskušala potegniti le najboljše...
Oba,
super, dva bloga več, na katerih se ustavi moja prijateljica miška...
Lep dan,
Barbara
Objavite komentar
<< Home