What about the future?
Že dolgo nisem napisala nič svojega... kaj čem... včasih se mi zdi, da kak izposojen verz ali citat iz filma vse pove o mojem razmišljanju, stanju,...
Pravzaprav se mi zadnje čase v mislih porajajo eni in isti dvomi, bolj bojazni kot drugo.
No, poglejmo, če razmišljaš isto oziroma se isto sprašuješ.
Stara sem 27 let. Vse odločitve, ki sem jih do sedaj sprejemala niso bistveno vplivale na moje življenje. No, se bom popravila. Vsako majceno dejanje po mojem spremeni tok življenja.
Kar sem hotela povedati je to, da ... če na primer vzamem tiste tipične odločitve, ki jih v življenju več ali manj sprejemamo vsi... izbira šole, službe,... za karkoli sem se odločila... to ni bilo bistveno.
Če ne doštudiraš pri dvajsetih imaš to možnost kadarkoli kasneje.
Če ne izbereš prave službe, načeloma lahko vedno najdeš drugo, boljšo,...
Če pustiš fanta pri 25-ih... spet... imaš nešteto drugih možnosti, da spoznaš drugega, ...
Verjetno še nisem prišla do bistva. Morda do tega pridem z naslednjo razlago...
Če si zdaj... bolj natančno v teh letih (nekje od 27 - 32) ne odločim ustvariti družine, bo to spremenilo vse moje življenje.
Če se ne bom ustalila v roku nekaj let... bo točno ta odločitev vplivala na vse.
Bom mama? Da, predvsem o tem govorim.
Lahko se seliš, poročiš, ločiš, diplomiraš, obogatiš,... karkoli. Ampak možnosti roditi svojega otroka... imam samo še zdaj... še nekaj let... potem bo konec.
Razlog zaradi katerega se sprašujem vse to leži v temu, da šele zdaj opažam, da je to del odraslosti... sprejemati odločitve. Tiste ta prave!
Zadnje mesece neprestanoma tehtam. Mamica, jaz? Čisto iskreno? Sedaj skrbim le zase. Odločitev, da bi postala mati, pomeni, da jutri ne bom več jaz jaz, ampak mati svojega otroka.
Nekdo me bo potreboval, nekdo bo odvisen od mene. Ko bom dobre in ko bom slabe volje. Ko bom imela dovolj denarja in ko denarja ne bo. Ko si bom želela družine in ko si bom želela biti sama.
Spet ne vem, če sem sploh sposobna povedati kaj me tare.
Ne govorim o tipičnih ženskih bojaznih. Najti pravega,...
Govorim izključno o materinstvu.
Če se zanj ne bom odločila, to ne pomeni, da bom naprej žurala še nekaj let. To ne pomeni, da bom še vedno odgovorna le zase in nikogar drugega. To ne pomeni, da bom brezskrbno živela do konca svojih dni.
To pomeni, da bom prikrajšana temu kar je načeloma osnovno biološko poslanstvo ženske. Roditi. Vzgajati. Živeti za to.
Ne gre se za ta trenutek. Gre se za vse življenje.
Če se za materinstvo ne bom odločila zdaj... kaj točno bom počela čez dvajset, trideset let?
Če se ne bom kregala s svojimi otroci, se z njimi smejala, jim kupovala obleke, jih učila brati, jokala, ko me ne bodo upoštevali,... kaj za boga bom počela?
Kaj je tisto kar si zares želim? Ostati sama? Potovati po svetu... Uživati, brati knjige, spoznavati ljudi, žurati, delati, kaj?
Nekako si ne predstavljam, da bi umrla tako... brez, da bi kaj tako izjemnega doživela.
Če si tega želim? Itak da ja.
Sem na to pripravljena? Ne vem... če sem prav iskrena sem človek, ki je tako zaseden s seboj... ali bi sploh znala postaviti nekoga drugega na prvo mesto? Ne glej me grdo, seveda nisem največji egoist na svetu... zaljubljena sem in ljubljeni osebi poskušam ponuditi vse najbolje kar imam. Toda to je nekaj povsem drugega.
Bi zmogla?
Pravzaprav se mi zadnje čase v mislih porajajo eni in isti dvomi, bolj bojazni kot drugo.
No, poglejmo, če razmišljaš isto oziroma se isto sprašuješ.
Stara sem 27 let. Vse odločitve, ki sem jih do sedaj sprejemala niso bistveno vplivale na moje življenje. No, se bom popravila. Vsako majceno dejanje po mojem spremeni tok življenja.
Kar sem hotela povedati je to, da ... če na primer vzamem tiste tipične odločitve, ki jih v življenju več ali manj sprejemamo vsi... izbira šole, službe,... za karkoli sem se odločila... to ni bilo bistveno.
Če ne doštudiraš pri dvajsetih imaš to možnost kadarkoli kasneje.
Če ne izbereš prave službe, načeloma lahko vedno najdeš drugo, boljšo,...
Če pustiš fanta pri 25-ih... spet... imaš nešteto drugih možnosti, da spoznaš drugega, ...
Verjetno še nisem prišla do bistva. Morda do tega pridem z naslednjo razlago...
Če si zdaj... bolj natančno v teh letih (nekje od 27 - 32) ne odločim ustvariti družine, bo to spremenilo vse moje življenje.
Če se ne bom ustalila v roku nekaj let... bo točno ta odločitev vplivala na vse.
Bom mama? Da, predvsem o tem govorim.
Lahko se seliš, poročiš, ločiš, diplomiraš, obogatiš,... karkoli. Ampak možnosti roditi svojega otroka... imam samo še zdaj... še nekaj let... potem bo konec.
Razlog zaradi katerega se sprašujem vse to leži v temu, da šele zdaj opažam, da je to del odraslosti... sprejemati odločitve. Tiste ta prave!
Zadnje mesece neprestanoma tehtam. Mamica, jaz? Čisto iskreno? Sedaj skrbim le zase. Odločitev, da bi postala mati, pomeni, da jutri ne bom več jaz jaz, ampak mati svojega otroka.
Nekdo me bo potreboval, nekdo bo odvisen od mene. Ko bom dobre in ko bom slabe volje. Ko bom imela dovolj denarja in ko denarja ne bo. Ko si bom želela družine in ko si bom želela biti sama.
Spet ne vem, če sem sploh sposobna povedati kaj me tare.
Ne govorim o tipičnih ženskih bojaznih. Najti pravega,...
Govorim izključno o materinstvu.
Če se zanj ne bom odločila, to ne pomeni, da bom naprej žurala še nekaj let. To ne pomeni, da bom še vedno odgovorna le zase in nikogar drugega. To ne pomeni, da bom brezskrbno živela do konca svojih dni.
To pomeni, da bom prikrajšana temu kar je načeloma osnovno biološko poslanstvo ženske. Roditi. Vzgajati. Živeti za to.
Ne gre se za ta trenutek. Gre se za vse življenje.
Če se za materinstvo ne bom odločila zdaj... kaj točno bom počela čez dvajset, trideset let?
Če se ne bom kregala s svojimi otroci, se z njimi smejala, jim kupovala obleke, jih učila brati, jokala, ko me ne bodo upoštevali,... kaj za boga bom počela?
Kaj je tisto kar si zares želim? Ostati sama? Potovati po svetu... Uživati, brati knjige, spoznavati ljudi, žurati, delati, kaj?
Nekako si ne predstavljam, da bi umrla tako... brez, da bi kaj tako izjemnega doživela.
Če si tega želim? Itak da ja.
Sem na to pripravljena? Ne vem... če sem prav iskrena sem človek, ki je tako zaseden s seboj... ali bi sploh znala postaviti nekoga drugega na prvo mesto? Ne glej me grdo, seveda nisem največji egoist na svetu... zaljubljena sem in ljubljeni osebi poskušam ponuditi vse najbolje kar imam. Toda to je nekaj povsem drugega.
Bi zmogla?
posted by maja @ 8:21 pop.
3 Comments:
At 6:02 pop.,
Anonimni said…
Jej!
Pri tvojih letih res ni potrebna taka sekirancija.
Recimo, da velja tvoja ocena, da imaš čas do 32 leta: a veš kako daleč je še do tja.
Po izkušnjah, ki sem jih dobil med opazovanjem svojih znancev s katerimi si delimo zgodnja trideseta leta ti lahko zaupam, da se zadeva zgodi kar takole čez noč.
Lahko ti pa tudi povem o tistih vrstnikih, ki preveč zganjali paniko in se zadeve lotili na silo Nekateri se boleče ločujejo, nekateri so razvili obrambno ignoranco, drugi si grizejo ustnice in ne naredijo ničesar ker jih skrbi za otroke.
Še najhuje pa je gledati tiste, ki se v tem trenutku odločajo narediti ta korak z nekom v katerega ne zaupajo.
Sicer nisem prebiral tvojega bloga, ampak se po načinu pisanja zdi, da si za enkrat še samska.
Ugibam, da je to bolj ali manj zato ker si malo bolj izbirčne sorte. Nič hudega: ko ti bo uspelo bo vsaj vse skupaj stalo na trdnih temeljih.
Ko bo to urejeno ne boš več v dvomih.
At 10:25 pop.,
maja said…
hello!!!
full hvala za komentar.
Strinjam se z vsem kar si napisal... Bistvo ni toliko odločitev da ali ne, hotela sem posebej poudariti samo to, da se prvič ukvarjam z odločitvami, ki bodo povzročile posledice za celo življenje.
itak, da se vedno držim načela: da se nič ne sme delati na silo... čas ima itak svoje odgovore...
p.s. nisem samska :-) kot sem rekla se gre predvsem za moje osebno razmišljanje o tem ali sem na kaj takega pripravljena.
ponovno, full cenim komentar! Všeč mi je, ko si nekdo vzame čas in vsako svojo besedo utemelji.
keep on reading... and comment!!!
lepo se imej!!!
m.
At 12:23 pop.,
Anonimni said…
Živjo!
Jaz imam zadnja leta podobne misli-vprašanja... Stara sem 29, s tem da sem se v zadnjem letu še poročila in opažam, da bi vsi radi nekaj od mene- otroka! Namigujejo, težijo, se slilijo, si izmišljajo, da imam trebušček(hvala za pohvalo da sem se zredila :/ )...
Jaz se tudi še ne čutim, da bi postala mamica(otroke imam rada ampak zaenkrat samo da niso moji ;P ) Po pravici se počutim še vedno jaz malo otrok in tudi bolj pustolovske vrste, čeprav sem se zadnja leta precej umirila. Zaenkrat si tudi še ne želim prevelikih obveznosti- sem si šele malo uredila svoje življenje in da sem v kolikor tolikšnem miru(in bi sedaj malo v tem tudi uživala) čeprav se spopadam še vedno s vsakdanjimi težavami...
Vem, leta tečejo in se vsako toliko zamisliš če ti bo uspelo še to zelo veliko odgovornost speljati brez kakšnih večjih zapletov… osebno mislim da ja- še večini je to uspelo… vem da s silo ni bilo nikoli nič dobro narejeno… treba si je vzet svoj čas in ostalo pride samo. Pa tudi če ne bo nič(kar se nikoli ne ve)- pač, očitno mi ni bilo usojeno(čeprav mislim, da si usodo delamo sami).
V glavnem…(ti povem kako mislim jaz) po moje pusti času čas in uživaj v tem kar že imaš, če pa boš nekega dne ZARES prepričana, da si želiš kaj več- NEKOGA za ljubiti več, pa brž na delo! ;)
LP, pa dosti lepih življenjskih trenutkov! Kristina :)
Objavite komentar
<< Home