Quando conto le mie fortune, ti considero sempre due volte!

Nekaj tednov nazaj sem med iskanjem nekih papirjev slučajno naletela na svojo škatlo spominov. Sem ena tistih ljudi, ki skrbno shranjuje dnevnike, pisma, vstopnice koncertov,… poleg vsega tega imam še vrsto slik raznih obdobij svojega življenja. Kakor verjetno vsak.
Po kratkem pregledu fotk se mi je zdelo izredno zanimivo to, da se na večini slik pojavlja ena in ista oseba. Na vseh slikah mojega rojstnega dne, drugih praznovanj, običajnih dni,… nekoč mi je nekdo ob pogledu na fotografije rekel, da je z eno sliko videl praktično vse. Zamenjale so se frizure, oblačila, no… leta so tudi naredila svoje. Ampak vsebina je vedno ista. Jaz in ona, v butastih pozah in smešnih nasmehih na licih. Midve, ko si umivava zobe. Midve, ko spiva na terasi. Midve, ko pohajava po Portorožu. Ali si samo njo imela za prijateljico? Si se samo z njo družila? Me vpraša. Nasmehnem se. V svojem najstništvu je mimo mene šlo na tisoče 'klap', znancev in raznih ljudi. Stalnici sva bili samo midve. Prepričana sem, da nekje obstajajo slike vseh teh ljudi, a so se čudno ohranile le najine. Čudež? Ne, vem, da so te še pri meni, ker so posebne vrednosti. Vem, vse iste. Drugim. Nama vsaka nekaj pove.
Kar mi vse te slike povedo, v tem trenutku, me skoraj žalosti.
Moja prijateljica. Moja sestrica, kot otročje drug drugo poimenujeva.
Koliko časa sva preživeli skupaj. Vsak popoldan (pa čeprav sva obiskovali različni šoli), vsak vikend, vse sva počeli skupaj.
Naj te besede ne zvenijo kakor, da je najinega prijateljstva konec. Še zdaleč ne.
A stvari se spremenijo… seveda so vse spremembe del življenja… in kar mi je všeč pri najinem prijateljstvu je to, da je v teh letih postalo nekaj izjemnega.
Nekaj najlepšega se mi zdi, da v življenju doživiš tako prijateljstvo. Dolgotrajno.
Toliko skupnih trenutkov. Lepih, grdih, karkoli. Vse skupaj naredi to, da si z nekom tako povezan, da te dejansko pozna v dno duše.
Ne rabiš razlagati kakšen si, kakšen si bil, kaj si doživel. Ta oseba vse to ve, ker je bila ob tebi.
Zakaj potem žalost?
Ker nekaj pogrešam. In to ni njeno prijateljstvo. To ostaja in zdaj vem, da ga ničesar ne bo moglo prekiniti. Preveč vsega je bilo. Preveč si pomeniva. Ni daljave, ni je stvari, ki bi jo katera lahko storila, da bi ta ostala neoprostljiva.
Pogrešam le tiste čase… ko sva skupaj brezbrižno počeli ogromno stvari. Zdaj za to ni več časa. Vsaka ima svoje življenje. Svoje obveznosti. In tisto dekliško prijateljstvo je zdaj prijateljstvo dveh odraslih žensk, ki se zaradi razdalje dvakrat na teden slišita po telefonu, kjer podrobno razglabljata o resnih stvareh. In se seveda vidita ob vsaki možni priložnosti.
Vse super. A pogrešam tiste stvari. Čeprav sem odrasla, si še vedno želim nekaj takega…
Po službi bluziti po mestu ure in ure.
Se z avtobusom voziti po mestu brez posebnega cilja.
Karkoli. Želim si te imeti vsak dan tu, pri meni na kavi. Da si bova lahko povedali čisto vse kar se nama je danes zgodilo. Kar bi rada povedala je le to, da bi rada vsaj delček tega nazaj. Zavedam se, da imam veliko prijateljev in ljudi ob strani. Ne pritožujem se. Morda pogrešam le več norčij, bedarij, ki sva jih skupaj počeli.
Želim si nekoga, da si bova skupaj lakirali nohte.
Nekoga, ki mi bo barval lase, ko se mi ne bo dalo k frizerju.
Nekoga, ki bo z mano jedel kokice s sladoledom.
Nekoga, ki bo z mano gledal 3 romantične komedije zapovrstjo v enem dnevu.

Saj vem... butasto... maybe time to grow up...