Carpe diem

Vsak dan ob gledanju tv dnevnika, prebiranju časopisa, spleta in spremljanju vsega krutega kar se na svetu dogaja, pomislim...

Čeprav vedno pravim, da življenje zajemam z veliko žlico in resnično izkoristim vsak trenutek za izpolnitev svojih želja, se zdaj zamislim.

Res je, da sem že zdavnaj prišla do ugotovitve, da bom svoje življenje dejansko znala živeti v trenutku, ko bom znala vsako posebnost ceniti, iz vsakega vsakdanjega opravila pričarati nekaj izjemnega.

Res je. Vsak dan naredim kakšno malenkost, ki mi dan popestri.

Pokličem prijatelja, ki ga že dolgo nisem slišala.

Pozabim na obveznosti in pošteno zažuram med delovnim tednom.

Izberem službo, ki me zares veseli in ni mi odveč osem ur, ki jih preživim v službi.

Mislim, da je način dosega sreče ta, da dejansko ne pričakujemo velikih stvari. Ampak se naučimo uživati v majhnih, a pogostih. Sploh pa spremeniti kar nas ne osrečuje, oziroma nas žalosti.

Ko sem leta nazaj razmišljala o študiju psihologije, sem eno za drugo požirala razne knjige, ki so poučevale posameznika. Razne knjige, ki so razlagale napake, ki jih počnemo ljudje.

Spomnem se vprašanja, ki me je odkar sem ga prebrala, spremlja vsak dan.

Kaj bi storili, če bi vedeli, da je to zadnji dan vašega življenja.

Spomnem se tudi odgovorov...

Gledal bi sončni zahod.

Poklical bi ljubljeno osebo in ji končno povedal kar čutim.

Poklical bi prijatelja in se pobotal z njim.

Odgovor na njihove odgovore je bil:

Zakaj tega ne storiš zdaj? Le kaj ti zagotavlja, da boš jutri še tu?

Teh par stavkov me zadnja leta spremlja, pravim. In zakaj me potem ničesar niso naučili?

Res je, da vedno izkažem svoja čustva.

Res je, da ljubljenim osebam to neprestanoma dokazujem.

In res je, da je to zame bistvo.

Toda...

Zakaj še vedno dopuščam, da mi povsem nepomembne stvari grenijo življenje.

Zakaj dovolim, da me stvari prizadanejo.

Zakaj si ne rečem: hey, ali bi se obremenjevala s tem, če bi vedela, da ti tečejo zadnje sekunde?

Zakaj se enostavno ne nasmehnem vsemu lepemu kar mi je dano?

Zakaj tako vneto razmišljam? Zakaj se v mojo senci skriva nešteto strahov? Zakaj se obremenjujem s svojimi kompleksi? Zakaj si ne rečem: taka si in taka si potrebna svetu?

Zakaj se toliko trudim, da bi ljudem, ki jih ljubim, bila všeč?

Zakaj se toliko trudim, da bi me vzljubili, da včasih pozabim nase?

Zakaj odkrito ne pogledam vase. Zakaj si ne vzamem trenutka in ga uživam?

Brez bojazni, kaj bo jutri in česa ne bo.

Brez strahu kaj vse bom izgubila...

Najbolj me skrbi dejstvo, da resnično dopuščam, da me malenkosti zmotijo.

Da potočim solzo za vsako grdo besedo, ki mi je izrečena, čeprav v šali.

Tako ponosna na svojo občutljivost. Ker trasparentno vedno pokaže kaj čutim, občutim, začutim. Včasih mislim, da me bo prav ta moja občutljivost ubila...

... save me from myself...