Ally, what makes your problems so much bigger than everybody else's? They're mine!
Tu... pišem o tebi.
Kdo bi rekel? Še sama ne bi znala predvideti tega.
Pa vendar... pišem, ko me kaj zaboli.
Ta blog vendarle zadeva mene...
Poznam na stotine ljudi. In če me vprašaš lahko za vsakega povsem objektivno naštejem njegove slabosti, prav tako dobre lastnosti.
Ko me vprašajo zate... obnemim...
Ker ne vem, čeprav te že toliko let poznam... ne znam povedati ničesar...
obstanem kot stena, ko vidim za kaj me imaš
bi rekel Plestenjak... čeprav on poje o ljubezni...
jaz govorim o prijateljstvu.
Do tebe.
Kdo bi rekel? Še sama ne bi znala predvideti tega.
Pa vendar... pišem, ko me kaj zaboli.
Ta blog vendarle zadeva mene...
Poznam na stotine ljudi. In če me vprašaš lahko za vsakega povsem objektivno naštejem njegove slabosti, prav tako dobre lastnosti.
Ko me vprašajo zate... obnemim...
Ker ne vem, čeprav te že toliko let poznam... ne znam povedati ničesar...
obstanem kot stena, ko vidim za kaj me imaš
bi rekel Plestenjak... čeprav on poje o ljubezni...
jaz govorim o prijateljstvu.
Do tebe.
Ta blog pišem že tedne in tedne. Na začetku sem gojila le čustva jeze in ožaljenosti. Želela sem te užaliti. Potiho, s tem blogom. Ki ga itak ne boš prebrala. In tudi, če bi ga... verjetno ne bi pomislila, da pišem o tebi.
Hotela sem napisati blog. O koncu. Vseh muk. Kreganja. In vsega negativnega kar sva v zadnjih mesecih delili.
Zdaj me prevzema le žalost.
Kolikokrat sem te hotela poklicati. Avtomatično vtipkala tvoje ime v gsm, kot ponavadi. Ko nisem imela kaj početi in sva skupaj snovali načrte ali enostavno sedeli po kafičih, se smejali, pogovarjali o bedarijah.
Čeprav zdaj razlagam le o lepih spominih. Tako je, ko je človeku hudo. Od določene osebe pomni le lepo. Torej pozabim tvojo slabo voljo, obtoževanja, jezo name. Vsakič, ko sem kaj narobe rekla. Vsakič, ko je kdo drug kaj narobe storil.
Pa si se vendarle znašala izključno name.
Kaj vse sem ti iz same jeze želela izpljuvati v obraz. Ker si me sama prisilila v to. Ker si me izčrpala s svojo negativnostjo in očitki. Zahtevnostjo.
Če bi te kdo zdaj vprašal kdo sem... zanima me, kaj bi odgovorila?
Boli me, ker vem, da bi morda rekla znanka, bežen človek, ki mimogrede zaide mimo tvojega življenja...
ali bi morda rekla prijateljica? Ne zaradi tebe, zaradi mene. Ker veš, da bi bila razočarana, če bi zvedela, da temu ni tako. Ko bi ugotovila, da nisem prijateljica, ampak človek, ki se le bežno dotakne tvoje dni?
In ti, ki imaš stotine pridevnikov zame? Kaj bi storila, ko bi vedela, da tista vzvišena, čudna, glasna, zoprna maja ne spi zaradi tebe?
Ali bi se vprašala kaj si narobe storila? Ali bi enostavno rekla, da je očitno nekaj narobe z mano, ker ne znam razumeti kakšna si in da se pač ne moreš obnašati kakor to okolje od tebe pričakuje, ker si pač drugačna?
Drugačna od mene. Drugačna od vseh. To itak vedno rada poudarjaš. Kako sva si različni...
Pa sva si res?
Meni praviš, da sem tipična ženska... in ti teh lastnosti nimaš... ker si pač.. drugačna...
Drugačna od mene le v temu, da ... kako naj rečem.
Kaj točno bi morala storiti, da bi v tvojem slovarju dobila oznako prijateljica?
Ne vidiš kako se trudim... kaj vse... naredim, da bi me sprejela... prav ti, ki praviš, da te nihče ne zna sprejeti za to kar si..
Jaz sem se tega naučila... A nikoli ne bo dovolj... kaj?
Vedno boš našla nekaj? Eno besedo, ki sem jo napačno naglasila... eno kretnjo, ki te je zmotila...
Zanima me, ali veš kako sem se v zadnjih tednih počutila jaz?
Glede česarkoli?
Ne moreš.
Ker me nisi vprašala. Ker se nisi niti spomnila. Ker se je vedno vse vrtelo okoli tebe... čeprav si prav ti tista, ki zna reči, kdo vse te ni opazil... kdo vse ni znal karkoli reči...
In spet poudariti, da nimaš prijateljev.
Si kdaj preusmerila prst, ki kaže na druge... nase?
Če bi te kdo zdaj vprašal kdo sem... zanima me, kaj bi odgovorila?
Boli me, ker vem, da bi morda rekla znanka, bežen človek, ki mimogrede zaide mimo tvojega življenja...
ali bi morda rekla prijateljica? Ne zaradi tebe, zaradi mene. Ker veš, da bi bila razočarana, če bi zvedela, da temu ni tako. Ko bi ugotovila, da nisem prijateljica, ampak človek, ki se le bežno dotakne tvoje dni?
In ti, ki imaš stotine pridevnikov zame? Kaj bi storila, ko bi vedela, da tista vzvišena, čudna, glasna, zoprna maja ne spi zaradi tebe?
Ali bi se vprašala kaj si narobe storila? Ali bi enostavno rekla, da je očitno nekaj narobe z mano, ker ne znam razumeti kakšna si in da se pač ne moreš obnašati kakor to okolje od tebe pričakuje, ker si pač drugačna?
Drugačna od mene. Drugačna od vseh. To itak vedno rada poudarjaš. Kako sva si različni...
Pa sva si res?
Meni praviš, da sem tipična ženska... in ti teh lastnosti nimaš... ker si pač.. drugačna...
Drugačna od mene le v temu, da ... kako naj rečem.
Kaj točno bi morala storiti, da bi v tvojem slovarju dobila oznako prijateljica?
Ne vidiš kako se trudim... kaj vse... naredim, da bi me sprejela... prav ti, ki praviš, da te nihče ne zna sprejeti za to kar si..
Jaz sem se tega naučila... A nikoli ne bo dovolj... kaj?
Vedno boš našla nekaj? Eno besedo, ki sem jo napačno naglasila... eno kretnjo, ki te je zmotila...
Zanima me, ali veš kako sem se v zadnjih tednih počutila jaz?
Glede česarkoli?
Ne moreš.
Ker me nisi vprašala. Ker se nisi niti spomnila. Ker se je vedno vse vrtelo okoli tebe... čeprav si prav ti tista, ki zna reči, kdo vse te ni opazil... kdo vse ni znal karkoli reči...
In spet poudariti, da nimaš prijateljev.
Si kdaj preusmerila prst, ki kaže na druge... nase?
Ali ne vidiš, da imaš težave z vsemi prav zaradi tega, ker znaš vedno pridno razlagati kaj se od nas pričakuje. Vendar nikoli ni govora o tem kakšna bi morala biti ti?
In ne sprašuj me kaj bi ti morala storiti. Saj ti tega ne znam razložiti. Kako biti prijatelj... morda bodo držale tiste besede: želiš prijatelje? postani prijatelj! (v angleščini bolje zveni: need a friend? be one!).
Pa vendarle potiho priznam, da bi vse skupaj spet požrla. In te poiskala. Povabila na kavo, ki bi na koncu kot ponavadi postala liter vina. In se pogovarjala. Pa si tega ne dovolim. Ker ni prav.
Ker vem, da si tega ne zaslužiš. In ker vem, da se ničesar ne bo spremenilo.
Vedno bom krivec jaz. In vedno nesproščena v tvoji družbi. Ker me bo vedno strah, da boš kaj narobe sprejela.
To ni prijateljstvo. To nikoli ni bilo. Pa vendar... Pogrešam te.
posted by maja @ 10:49 pop.
2 Comments:
At 5:35 pop.,
Anonimni said…
Hm...Večinoma je vse res, kar si napisala, nekaj pa do zdaj le nisi vedela o meni:
1.Tvoje misli redno prebiram, ker mi je všeč način, kako se izražaš in se dostikrat najdem v tvojih blogih. Ponavadi v prenesenem pomenu.
Tokrat, torej je to točka dve, sem se pa tudi dobesedno našla. Namreč, vem, da pišeš o meni! Izključno o meni, ker sva o vsem tem že govorili (se spomniš, ko sem ti rekla hvala, da si mi pridržala ogledalo)?
Od takrat je minilo kak mesec in pol?? Približno. In vse se je ponovilo. Ne morem verjet. Zakaj je tako? Ne vem, res! Vem pa, da tokrat prvič za tako situacijo ne krivim nikogar od vas, kar sem do zdaj vedno počela, priznam. Verjetno mi je prav to "ogledalo" pomagalo, da se zavedam, da sama odganjam svoje prijatelje. Tega nočem, seveda ne. Kdo bi si pa želel biti osamljen??!! Pridejo pa taki dnevi, ko prav poniknem globoko vase in mi je ves svet svetlobna leta daleč. In ti in vsi ostali ste v tistem svetu...
Mislim, da je najbolje, da me takrat pustite, da sama splavam spet ven iz tiste črne globine. Ne pomagajo prigovarjanja, še huje, nanje se odzovem odklonilno.. Mimogrede te prizadanem, pa tega nočem. Z eno besedo, z eno gesto, tudi samo z enim pogledom.
Tudi jaz bi rada, da se pri meni to neha. Zaenkrat se mi zdi, da sem na dobri poti, zdaj vsaj vem, kaj me to takega stanja privede... Zares vem. Prej sem mislila, da je kriv ta ali oni, da je tako, ker se je pač nekaj zgodilo, itd... Ne, to se vse dogaja samo v moji glavi.
Morda do tebe tako nastopim, ker me vedno prebereš, jaz bi pa rada kdaj kaj skrila. Morda zato, ker ti znaš izražat, kar čutiš. Jaz sem pri tem bolj okorna. Včasih bi ti rada rekla kaj lepega, pa pride ven nekaj čisto drugega, ker se bojim, da bo tisto lepo izapdlo patetično. In potem mi je žal, da sem tako ponosna.
Na kaj pa sem lahko sploh ponosna? Na to, da sedim v sredo zvečer pred televizijo, medtem ko vi žurate na Rožniku? Ali morda na to, da bom cel vikend doma, medtem ko gredo moji prijatelji na "vikend paket"?
Ja, dostikrat se to sprašujem in vedno znova ugotavljam, da vas potrebujem kot sahara vodo. Da pogrešam sproščene debate z vami in smeh, pogrešam evforijo, ki jo je moč doživeti skupaj z vami, ko se odpravljate na koncert. Želim si, da bi vsakega od vas spet lahko kadarkoli poklicala samo tako, da ga pozdravim in vprašam, kako si? Ali pa če ima čas za pivo...
Ja, sama sem si zakuhala to godljo...
Verjetno si opazila, da sem skoraj ves čas pisala v množini in nagovarjala VAS. Tebe in saj veš, ostalo klapo, ki se po 8 urah dela ne naveliča biti skupaj, ker smo si tako različni, da se med seboj odlično dopolnjujemo!
To je recept za družbo, ki nam jo marsikdo zavida in ne razume, kako lahko sploh tako perfektno funkcionira.
Vesela bom, če bom še naprej lahko del te družbe! In oprosti (še enkrat) za vse!! Tvoje prijateljstvo mi veliko pomeni, ti pa tega žal ne znam vedno pokazat na način, kot to storiš ti!
At 2:32 dop.,
Anonimni said…
Dober zacetek
Objavite komentar
<< Home