Can you keep a secret?

Včeraj sem prebrala fantastično knjigo! Upam, da kakšni strašni filozof ali grozno intelektualen človek ne bere teh strani... No, skratka... Po dolgem času so se mi oči ustavile na listih knjige ob kateri nisem mogla zaustaviti glasnega smeha...

Da zopet ne bom razlagala na dolgo, se knjiga nekako takole začne, da povsem običajna punca začne naštevati svoje skrivnosti... tiste, ki jih res z nikomer še ni delila...

In takoj pomislim? Fantastična ideja za nov blog... Razkritje bedastih skrivnosti, ki jih nikomur ne povem... tudi sama bi jih lahko naštela... saj me tu nihče ne pozna...

In morda bi bilo zanimivo, če bi se po dolgem času vrnila na prijetnejšo temo.... lahkotnejšo kot ponavadi... ko neprestanoma nekomu delim očitke in pljuvam jezo v obraz...

Torej... moje male skrivnosti...

Začnimo!

Ja, za začetek bi lahko povedala, da so me strašno zmotile besede Jonasa nekaj mesecev nazaj. Ko je v enem od svojih blogov napisal, da bi lahko ljudje, ki koga citiramo... enostavno... joj, saj ne vem niti kako se to razloži... ko narediš tako, da pišeš o nekomu... in nekaj narediš... in če tisti, ki moj blog bere klikne na njegovo ime... se mu recimo ob kliku njegovega imena stran preusmeri na wikipedijo in tam lahko prebereš o komu sploh govorim.

no... skrivnost št.

1. ne znam tega narediti! Če bi znala... bi to naredila... ker ne znam... pač... prepišem citat, ki mi je všeč in v naslovu nekako namignem o čem govorim...

Tako, da največ kar lahko storim v tem primeru. Ko pravim, da sem prebrala dobro knjigo... rečem... Moje skrivnosti... Sophie Kinsella... in podam še tole:

http://www.emka.si/artikel/351410/Moje-skrivnosti

Oprostite mi, vsevedci tega sveta... ne znam drugače...

Skratka... zdaj smo zašli iz teme... kje sem že bila... aja, moje skrivnosti...

Kaj so tiste drobnarije, ki si jih ne upam razkriti nikomur? Niti najboljši prijateljici?

2. Sovražim lakiranje nohtov... Medtem, ko se me nekako že vrsto let drži pridevnik strašno fancy šmensi in ne ve še kaj punce... sem v bistvu nekaj let vztrajala z umetnimi nohti le, ker jih ni bilo potrebno negovati. Dal si tistih par eurov in pozabil nanje. S temi nohti si lahko loščil tla, ampak še vedno si imel prekrasno francosko manikuro...

Hmmm... ampak to ni skrivnost... o meni prijatelji to vedo.

Vedo recimo, da če imam sredi poletja teniske... je to le zaradi tega, ker se mi ni dalo obnoviti laka na nohtih na nogi...

Hmmmm... spet... tudi za vse ostale babje fore... moj fant jih vse pozna.

Videl me je s tisto najbolj grozno blatno masko na obrazu recimo.... In tudi to, da se ob vsakem britju nog porežem ve.... Ve tudi to, da se vsak dan tehtam... brez razloga pač... Navada...

In... ve tudi to, da ko ga ni... Ko mora na kako službeno pot ali kaj podobnega... Ve, da spim s prižgano lučjo, ker se teme bojim... In ve, da če mi kadarkoli reče, da mu kak kos mojega oblačila ni všeč... Ve, da ga takoj naslednji dan nekomu poklonim oz. ga nikoli več ne oblečem...

I'm a lady without secrets!

Res je... Ni je stvari, ki jo kdo od mojih najbližjih ne bi vedel... Vse zblebetam...

In pač ne verjamem strašno pametnim ženskam (ki so by the way vse samske), da te moški nikoli ne sme videti, ko si stiskaš mozolje... nikoli ne sme vedeti, da hodiš v solarij... ali Bog ne daj... koliko truda vložiš v svoj zunanji izgled?!?!

Moj fant o meni vse.

Ve, da se šestkrat preoblečem preden grem zvečer ven.

In ve, da mislim, da imam premajhna prsa. Tudi postopek francoske manikure pozna do potankosti. Ja, valda nohti taki ne zrastejo, a ne? Zakaj bi ženske take stvari morale skrivati...

Vprašam se, če sem dolgočasna oseba... Resno, zanimivi ljudje imajo nešteto skrivnosti... Jaz... jaz nimam nobene...

Vse povem naglas. Resno. Mnenja, navade,... vse.

I'm a boring person!!!

Nenadoma se potolažim.

Morda je to le normalen zasuk reči. Toliko let sem se pretvarjala, da sem nekaj kar nisem bila. In sem se kasneje enostavno odločila, da tako ne gre več. In od takrat nimam več meje. Tudi stvari, ki bi jih lahko zamolčala... povem na glas...

v stilu.. taka sem, can you handle me? do you want to?

in se zavem... ljudje me imajo kljub temu radi.

Ja, moj fant recimo ve tudi to, da če gremo zvečer žurat in se ga nažgem... skoraj zagotovo ponoči ne bom sprala make-upa iz obraza... ulegla se bom spat... in maskara se mi bo razmazala po vzglavniku, obrazu, rokah...

Moja najboljša prijateljica ve, da sem navadna copata. Ve, da niti ene reči ne sprogramiram preden vem kaj o temu misli moj. In tako me sprejme.

Vsi ljudje, ki so mi najbliže... Vedo, da sem ob trenutkih nemogoča. Ljubosumna, posesivna, obsedena.

Pa vendar... so se vse to naučili cenit... ker vedo le to, da jih imam tako silno rada... da se tako močno bojim, da bi jih lahko izgubila... zato ravnam tako butasto...

užaljeno strmim v tla, ker se počutim zapostavljeno.

Ne, ker sem željna pozornosti celega sveta. Le njihove, ker so oni moj svet.

To je povsem razumljivo, mar ne?