What about the future?

Že dolgo nisem napisala nič svojega... kaj čem... včasih se mi zdi, da kak izposojen verz ali citat iz filma vse pove o mojem razmišljanju, stanju,...

Pravzaprav se mi zadnje čase v mislih porajajo eni in isti dvomi, bolj bojazni kot drugo.

No, poglejmo, če razmišljaš isto oziroma se isto sprašuješ.

Stara sem 27 let. Vse odločitve, ki sem jih do sedaj sprejemala niso bistveno vplivale na moje življenje. No, se bom popravila. Vsako majceno dejanje po mojem spremeni tok življenja.

Kar sem hotela povedati je to, da ... če na primer vzamem tiste tipične odločitve, ki jih v življenju več ali manj sprejemamo vsi... izbira šole, službe,... za karkoli sem se odločila... to ni bilo bistveno.

Če ne doštudiraš pri dvajsetih imaš to možnost kadarkoli kasneje.
Če ne izbereš prave službe, načeloma lahko vedno najdeš drugo, boljšo,...
Če pustiš fanta pri 25-ih... spet... imaš nešteto drugih možnosti, da spoznaš drugega, ...

Verjetno še nisem prišla do bistva. Morda do tega pridem z naslednjo razlago...

Če si zdaj... bolj natančno v teh letih (nekje od 27 - 32) ne odločim ustvariti družine, bo to spremenilo vse moje življenje.

Če se ne bom ustalila v roku nekaj let... bo točno ta odločitev vplivala na vse.

Bom mama? Da, predvsem o tem govorim.

Lahko se seliš, poročiš, ločiš, diplomiraš, obogatiš,... karkoli. Ampak možnosti roditi svojega otroka... imam samo še zdaj... še nekaj let... potem bo konec.

Razlog zaradi katerega se sprašujem vse to leži v temu, da šele zdaj opažam, da je to del odraslosti... sprejemati odločitve. Tiste ta prave!

Zadnje mesece neprestanoma tehtam. Mamica, jaz? Čisto iskreno? Sedaj skrbim le zase. Odločitev, da bi postala mati, pomeni, da jutri ne bom več jaz jaz, ampak mati svojega otroka.

Nekdo me bo potreboval, nekdo bo odvisen od mene. Ko bom dobre in ko bom slabe volje. Ko bom imela dovolj denarja in ko denarja ne bo. Ko si bom želela družine in ko si bom želela biti sama.

Spet ne vem, če sem sploh sposobna povedati kaj me tare.

Ne govorim o tipičnih ženskih bojaznih. Najti pravega,...

Govorim izključno o materinstvu.

Če se zanj ne bom odločila, to ne pomeni, da bom naprej žurala še nekaj let. To ne pomeni, da bom še vedno odgovorna le zase in nikogar drugega. To ne pomeni, da bom brezskrbno živela do konca svojih dni.

To pomeni, da bom prikrajšana temu kar je načeloma osnovno biološko poslanstvo ženske. Roditi. Vzgajati. Živeti za to.

Ne gre se za ta trenutek. Gre se za vse življenje.

Če se za materinstvo ne bom odločila zdaj... kaj točno bom počela čez dvajset, trideset let?

Če se ne bom kregala s svojimi otroci, se z njimi smejala, jim kupovala obleke, jih učila brati, jokala, ko me ne bodo upoštevali,... kaj za boga bom počela?

Kaj je tisto kar si zares želim? Ostati sama? Potovati po svetu... Uživati, brati knjige, spoznavati ljudi, žurati, delati, kaj?

Nekako si ne predstavljam, da bi umrla tako... brez, da bi kaj tako izjemnega doživela.
Če si tega želim? Itak da ja.

Sem na to pripravljena? Ne vem... če sem prav iskrena sem človek, ki je tako zaseden s seboj... ali bi sploh znala postaviti nekoga drugega na prvo mesto? Ne glej me grdo, seveda nisem največji egoist na svetu... zaljubljena sem in ljubljeni osebi poskušam ponuditi vse najbolje kar imam. Toda to je nekaj povsem drugega.

Bi zmogla?