Charlotte

Charlotte: I've been dating since I was fifteen. I'm exhausted. Where is he?

Vse kar rabim, je tvoj smeh

Če pogledam nazaj, mislim, da so majhna dejanja tista, ki prikažejo naša resnična čustva. Male pozornosti so tiste, ki nam resnično povejo ali je ta človek res pravi za nas.

No, to je vsaj moje mnenje.

Nikoli nisem bila tip človeka, ki obžaluje kar je naredil v preteklosti.

Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z namenom in da sem čisto vsako izkušnjo v življenju potrebovala. Od vsake sem se nekaj naučila, odrasla,...

Toda, včasih... če bi včasih poslušala svoj šesti čut, ki mi kaj hoče povedati... morda bi sama sebi prihranila kakšno grenko izkušnjo.

Je že prav tako... Verjetno... Tu in tam se pa vseeno vprašam? Zakaj se moram tolažiti s tem, da me bo tisto izučilo, spremenilo,... kaj bom z vsemi temi nauki in zrelostjo?

Nočem biti zrela, modra, odgovorna.

Rada bi bila srečna.

Toda mogoče, res mogoče ne znam biti srečna in si sama zakompliciram zadeve. Stremim k nečemu, ki je več ali manj vedno napačno. Ali je to tudi zdaj?

Kar čutim?

Kar iščem?

Pogledam nazaj... spet... prevečkrat sem pohodila čustva ljudi, ker sem želela več. Oni so preboleli, toda jaz... včasih se mi zdi, da so moja čustva tista poteptana. Jaz ostajam potrta.

Saj me vsaka zgodba posebej hoče prepričati, da sanjam nekaj kar ne bom našla.

Zadnjič sem s prijateljem spet debatirala o ljubezni.

Po približno dveh urah pogovora o temu kaj si želim jaz in kaj on, je na koncu rekel le: rad bi le našel nekoga s katerim bi se imel fajn.

V eni minuti je razrešil vse moje dileme.

In to je to kar pravim.

V majhnih, vsakdanjih dejanjih ugotoviš s kom se počutiš fajn.

Ker to iščem.

To si želim.

Nekoga, ki mi bo kupil čokoladico, ki jo imam najraje, ko bo šel v trgovino.

Nekoga, ki mi bo prinesel pikice od Mercatorja, ker ve, da jih zbiram.

Nekoga, ki mi bo v avtu pustil izbrati radijsko postajo.

Spet bluzim v tri dni.

Ampak vedno pravim, da je življenje blazno enostavno. Ljudje ga kompliciramo.

Ko začnemo stavek z: ni tako enostavno... v resnici nočemo videti resnice.

Is it happening to me?

Robbie:[singing] I wanna make you smile whenever you're sad / Carry you around when your arthritis is bad / All I wanna do is grow old with you. / I'll get your medicine when your tummy aches / build you a fire if the furnace breaks / Oh it could be so nice, growin old with you. / I'll miss you, kiss you, give you my coat when you are cold. / Need you, feed you, I'll even let you hold the remote control. / So let me do the dishes in the kitchen sink / Put you to bed when you've had too much to drink. / Oh I could be the man to grow old with you. / I wanna grow old with you.

Iz filma THE WEDDING SINGER

Čist nor

Tiho zapiram oči,
a vedno znova se mi zdi,
kot da je tvoja podoba narisana na notranji strani mojih vek.
Edina, ki jo zna izbrisati je spanec,
a še ta te tolikokrat ponovno nariše v sanjah.

Ure in ure se trudim nekaj napisati. Napišem... in zbrišem...
Isti postopek ponavljam že pol ure.
Ne znam opisati, kar čutim, doživljam.
Zgoraj napisano sem našla v nekem starem zaprašenem dnevniku...
In prepisala... Več danes ne premorem...

Ne znam zbrati misli... še manj kaj napisati na papir (ali blog :-) ).
Čutim te. Povsod.
Prevzel si me.
Pa sem kljub vsemu mirna. Končno mirna.
Ker imam polno srce.
Toliko vsega si mi dal.
In se tega niti ne zavedaš...

Sharon Stone

Ženske morda res lahko hlinimo orgazem.

Toda moški so hujši. Moški lahko ves čas hlinijo ljubeč odnos med moškim in žensko.

Hung up?

Sovražim vikende. Normalno nisem vedno čutila tako.
Ponavadi so moji vikendi bili super doživetja, čeprav nisem nič posebnega počela.
Bila sem v vezi, kar enostavno pomeni to, da ne rabiš početi ne vem česa. Ampak karkoli že počneš, počneš skupaj in je zato že nekaj.
Res pa je tudi, da sem zadnje tedne uživala v svojem samskem življenju.
Počela sem, kar se mi je zahotelo.
Uživala in pohajala. Srečala sem se z nekaj svojimi bivšimi in uživala v napihovanju ega. Zunaj plesala in uživala v nedolžnem flirtanju,
Ampak… zakaj pri meni vedno ostaja en ampak?
Stvar je v temu, da se ne počutim samska.
Pripadam nekomu.
Nekomu, ki me noče.
Vsaj ne na moj način.
Nekomu, ki že ima svoje življenje. In se tu pa tam vstavi v mojem.
In ravno zaradi tega nastaja problem. Tisoč stvari bi lahko med temi fucking vikendi počela. V končni fazi telefon kar zvoni in sledijo vabila na razne zanimive stvari.
Ampak kaj, ko ne kliče prava oseba.
Vem, da bi morala biti bolj potrpežljiva in se enostavno prepustiti danim trenutkom. Saj se vse popolno odvija. Počasi…
Morala bi dati času čas. Toda jaz nisem takšna. Zelo impulzivna sem. Kar čutim, čutim in želim si biti s teboj. Takoj.
Prepričana, da sem tako drugačna od drugih deklet, ugotavljam, da sem ista. Ista, če ne hujša.
Vse poteka v najlepšem redu, jaz pa neprestano nekaj pričakujem.
Ves svoj čas preživljam z analiziranjem izrečenih besed in ukvarjanjem s prihodnostjo.
Vse je ok. In še boljše bo.
Saj je vedno bilo.
Kakorkoli že.