Smejem se, vsak joče po svoje

Včasih bi se rada skrila… nekam, kjer me nihče ne bi našel… nekam, kjer bi lahko pozabila na vse kar me mori… včasih se mi zdi, da sem v življenju šla čez toliko stvari, da ne znam normalno živeti… če ni problemov, ničesar kar bi me težilo, se počutim še huje, ker vem, da se bo slej kot prej nekje zalomilo…
Rada bi se zjokala… za vsa leta nazaj, za vse kar me je prizadelo… vedno sem mislila… kar te ne ubije, krepi.. toda, zdaj sem šibkejša kot kadarkoli prej.. brez moči, da bi vztrajala… se kregala… stala za svojim prav-om…
Strah me je… da bom vrgla puško v koruzo… ne bom se trudila razlagati, zakaj ravnam tako in ne drugače… ker vem, tokrat imam prav… nisem jaz, tista, ki je grešila…
Vedno mislim, da ljudem ni potrebno poudarjati, ko si kdaj kaj storil zanje… saj vejo, vidijo, razumejo… morda bi morala, te isti ljudje me krivijo, ker sem jih prizadela… toda, ali so se kdaj vprašali, če so oni mene? Vrnejo se mi vse neprespane noči, vse prejokane solze… bila sem sama, nisi me slišal… mislil si, da ni nič takega… pretiravam… ali zdaj ti pretiravaš?
Ali si pozabil moje pismo? Ali si pozabil trenutke, ko sem te potrebovala, a tebe ni bilo, ker si bil preveč zaseden s samim seboj?
Oprostila sem ti, ker je bilo vredno… vztrajati… ker sem vedela, da si izgubljen in se ne zavedaš kar delaš… toda zakaj? Zakaj moram jaz vedno vse razumeti?
Ne, nisem žrtev… imam vse… res, vse… vse pogoje, da bi lahko bila srečna… vendar nisem… ker se trudim, trudim, trudim… da bi vedno ravnala prav… da bi bili vsi srečni… In ko enkrat pomislim samo in izključno nase. Ko se zavem, da potrebujem en trenutek… samo enega, ko bom lahko naredila kar želim, brez da bi svoja dejanja morala opravičiti… utemeljiti… za menoj pride nešteto opazk in žalitev: kako si mogla?
Nešteto prebranih knjig, nešteto načinov, da bi se spremenila… sprejela sebe za to kar sem… izgleda, da se moram zdaj ponovno… v tisto kar hočejo drugi..
Ko sem bila stara štirinajst let mi je mama rekla, da sem navaden egoist… morda je imela prav… sebična sem.. ker bi rada bila srečna… sebična, ker sem sita tega, da moram vsakemu posebej razlagati kaj počnem, kam grem in zakaj…
Zjokala sem bom.. tokrat zares… ulegla na tla in čakala… kaj? Ne vem… da vidite, kaj ste z mano naredili…
Spet en blog s samimi napakami… morda ne znam več pisati tako kot se šika… morda bi morala stvar desetkrat prebrati, jo popraviti in potem objaviti… ampak to nisem jaz, moje misli so zbegane… zakaj bi morale besede potem biti skrbno zbrane?
Ne pritožujem se, res ne, in ne smilim se sama sebi… rada bi le hotela biti prepričana, da mi moje življenje pripada? Toda… ali mi?

Ljubezen ni zame, ljubezen je za tiste, ki vanjo verjamejo

Nekaj mesecev nazaj sem imela vrsto prebliskov... med drugim sem pogledala nazaj v preteklost in ugotovila, da sem se včasih znala res butasto obnašati do raznih ljudi. Seveda tega takrat nisem videla tako, imela sem se za strašno racionalno in pametno. V resnici sem se pa velikokrat obnašala enostavno sebično. No, te ugotovitve niso nastale zaradi branja Louise Hay ali kako ji je ze ime... verjetno človek pride do takih zaključkov z leti... zrelostjo... whatever...

Skratka, zdelo se mi je nujno poklicati nekaj prijateljev, prijateljic, bivših fantov in se jim opravičiti... ideja deluje neumno, toda zanimivo, na tak način se mi je kar nekaj kamnov odvalilo od srca in počutila sem se bolje. Mislim, da so se ob mojemu čudnem zapoznelem opravičilu počutili bolje tudi moji sogovorniki...

No, bistvo zgornjih vrstic je uvod... v kaj točno ne vem... mislim, da hočem v bistvu povedati to, da sem se v zadnjih leti naučila imeti pristne odnose z ljudmi. Vem, da zveni brezveze, toda dejansko sem začela ceniti iskrenost. Če jo ponudim drugim, jo bodo morda tudi oni meni?

Vse kar mislim, povem v obraz. No, nekomu, ki ima krive noge tega ne bom govorila... govorim o čustvih... govorim o besedah, ki morda lahko kaj spremenijo v bolje, morda pomagajo... ne govorim o butastih zaljivkah...

No... gremo k bistvu... včeraj sem na nekem zuru po nekaj letih videla človeka, ki mi je kar mimogrede, brez da bi se tega dejansko zavedal, srce zdrobil na tisoče koščkov... To ni bila veza... Ni bilo prijateljstvo.... Ni bilo nič... A takrat mi je pomenilo vse... Zanimivo, ko tega človeka vidim zdaj se mi zdi enostavno smešen... Takrat... je bil moj mr.big...

Aha, še vedno opisujem najin tedanji odnos... bila je ljubezen, moja... in bila je brezbriznost, njegova... bile so skupne noči... in bile so neopisljive noči.... ko sem ga gledala odhajati iz lokala z raznimi neznankami... drugi dan je pravil vedno: saj veš, da mi nič ne pomenijo... v prihodnosti vidim le naju, a prekmalu je... prekmalu zate, ker si premlada...

Zdaj se počutim skrajno blesavo, ko pomislim v kaj sem tedaj verjela... zgodba je zelo enostavna... nekdo me je imel za copato, jaz sem bila pa zaljubljena in pristala na vse.

Ze, toda nimam se za ravno neumno. V bistvu bi zelela spoznati zaljubljenca, ki zna razsodno ocenjevati čustva osebe, ki jo ljubi... Ali zaljubljenca, ki ne misli, da bi svojo ljubezen lahko osvojil... Verjela sem v to vezo, in opravičevala sem njegova dejanja... pravila sem si: iskren je, ne laze, pred mano ne skriva avantur, za sabo ima strto srce, logično je, da si ne zeli resne zveze... Zdaj se spet zavem moje neumnosti... Tudi jaz nisem verjela v ljubezen, tudi jaz sem imela za seboj kup nekaj wannabe zvez, ki so bile v bistvu kup sranja... Tudi jaz sem imela tisoče razlogov, da bi lahko ravnala drugače... Toda, ko sem jaz nekaj let kasneje spoznala svojega sedanjega fanta... se v njega na prvi pogled zaljubila, pustila vse k vragu,... pozabila vse in riskirala... ker je to ljubezen, tako funkcionira... In če bi takrat to razumela, bi vedela, da tip o katerem razlagam od začetka nima nobenih čustev do mene... Spet sem bila ta pametna, vztrajala bom in ga dobila... ljubi me, a si tega še ne dovoli... dokler mi nekega dne ni kar mimogrede rekel: nič ne čutim, v bistvu mi je od vsega začetka vseeno, nič slabega nisem hotel... zato sem ti enostavno govoril kar si hotela slišati...

Skratka, da ne bom tvezila in tvezila.. tega človeka sem včeraj srečala.... Da se razumemo, kot večrat omenjeno... Srečen človek sem... zaljubljen človek... in prebolela sem ga... kot ze rečeno, včeraj se mi je zdel tudi vse prej kot moj mister big... ampak to ni poanta... na zivce mi je šlo to, da mi kar tako mimogrede začne včeraj kvasiti neumnosti... lepo zgledaš, itd...

Raje bi videla, da se dela, da se me ne spomne... ali pa, da reče nekaj v stilu... pa sej ne vem... karkoli drugega... v bistvu ugotavljam, da bi me motilo karkoli bi rekel... če me ne bi pozdravil bi se počutila uzaljeno, karkoli bi naredil, karkoli bi bilo narobe...

Zakaj? Zato, ker me morda še vedno malce boli... To, da mi nekdo pohodi srce in se tega niti ne zaveda... da niti za trenutek ni pomislil name...

V ušesih se mi neprestanoma ponavlja stari bora.. bar se nasmeši kada me vidiš... ostani đubre do kraja... sej... to je naredil... pozdravil me je, nekako dostojno... in verjetno je takih tisoč maj... tisoč zgodb... on je bil zame samo ena... sprašujem se, če bi se počutila bolje, če bi ga včeraj brcnila v koleno... kar tako... ker mi gre na bruhanje... res...

Na bruhanje mi gre to, da sem končno našla ta pravega mr.biga... ki je v meni našel svojo Carrie... jaz se pa ukvarjam s tem kako me je nek tip včeraj pozdravil...

Zdaj mi pa povej? Kako se človek ozdravi od tega... prebolela sem ga, čisto zares... v bistvu mi je s tem, da me je zavrnil, naredil veliko uslugo. Zdaj vem, da to ni bil človek zame... Toda.. ne glede na vse... tista grenkoba ostaja...

Zdaj vem... kaj bi mi moral reči, da bi bilo vse cool... narediti tisto kar sem jaz z ostalimi.. Prišel bi in mi čisto tiho, da nihče ne bi slišal... rekel bi samo: maja, oprosti, ker sem te prizadel... Jaz bi se nasmejala in brazgotina bi izginila... as simple as that....

moški, kje ste?

Bo ze drzalo, da se časi spreminjajo in mi z njimi. So pa le stvari, katere morajo ostati nespremenjene. Vsaj po moje.

Zenske in moški recimo.

Zenska bo vedno morala izgledati nekako graciozno... negovano... krhko...preprosto lepo...

Moški... no, ja moškega svojega zivljenja sem si vedno predstavljala kot rešitelja. Da se ne bomo narobe razumeli. Moj moški bo tisti, ki me bo objel, ko mi bo hudo in ko me bo, bom imela občutek, da me lahko obvaruje pred celim svetom... Moj moški bo tisti, ki bo tarnal, ker potrebujem ure in ure v btc-ju samo zato, ker moram kupiti eno torbico... Moj moški bo tisti, ki mi bo vedno ponavljal: zakaj ješ le solato, če bi raje pojedla celo kosilo?

Moj moški, katerega sem ze spoznala (torej še obstajajo!!!), bo vedno tezil zakaj moram preklepetati še cele pol ure s prijateljico po telefonu, če sem jo še nekaj ur nazaj videla...

No, dojel si kaj mislim...

Zdi se mi, da se vloge kar nekam mešajo med sabo...

Da se razumemo, nič proti emancipaciji ali čemu podobnemuu nimam, toda... zjutraj sem se pogovarjala s sodelavcem kam bova šla na kosilo, rekel mi je, da ima danes proteinski dan... za tistega, ki se ne spozna na to lahko razlozim na kratko, da je to del diete... shujsevalne seveda... Verjetno me to ne bi smelo motiti... toda priznam, da mi gre malce na zivce...

men, where are you? jejte klobase, čipse, piščance, karkoli... morate biti močni.. veliki...

da boste lahko pazili na nas...

Saj vem, da bo ta tema delovala malce butasto in prav gotovo se marsikdo ne bo strinjal z mano... hvala bogu... več ljudi, več mnenj, več raznolikosti...

in nočem zahajati na teme metroseknevemkakosejimzerece... tudi sama rada vidim, da se moj dragi uredi in pride ves disec k meni v novih hlacah... toda halo, zenske smo tiste, ki rabimo šestnajst ur v kopalnici (kar me spet malo moti, ampak o tem bomo drugič), zenske smo tiste, ki vsakih petnajst minut nervozno sprašujemo:ali sem se zredila, povej mi po pravici (in potem vec ur kuhamo mulo, ce iz vasih ust slisimo, da hlače dejansko nekam tesne zgledajo)... zenske smo tiste, ki si lahko dovolimo imeti proteinski, sadni ali whatever fucking dietni dan... toda ne vi vsemogočni fantje, ki nas boste rešili, če nam bo kdo hotel ukrasti torbico...