Moje misli


nedelja, oktober 02, 2005

Ali znamo reči ne?

Nekaj večerov nazaj smo s prijatelji prijetno kramljali ob kozarčku vina.
Eden je začel debato s tem kako se je težko rešiti zatežene ženske, ki ne zna razumeti, da ga pač ne zanima. Vprašala sem ga kako ji je pa to dopovedal?
Ja, rekel sem ji kar ji gre... je odvrnil.
Seveda sem se ob tem zamislila in se potrudila spomniti ali sem jaz vedno razumela nezainteresiranost nekoga? Sodeč po enem blogu, ki sem ga napisala nekaj tednov nazaj... ne, niti jaz ne znam razumeti tega.
Toda. Kako jasni smo, ko hočemo nekaj dopovedati? In ali smo prepričani, da smo to resnično rekli?
Jaz recimo trdno prepričujem ljudi kako iskrena sem.
Vendar, če pomislim... Nikoli nisem rekla tipu: nisi mi všeč. Vedno sem nekaj potiho zamomljala z upanjem, da razume kaj hočem povedati in čudila sem se, če je dan zatem še vedno klical in vabil na zmenek ali me v zatemnjeni diskoteki čudno objemal...
Ne, sama ne znam reči ne. Vsaj ne tako, da bi nekdo razumel kaj hočem povedati.
In spet smo tam.
Moški pravijo, da ne znamo sprejeti zavrnitve, ampak kako nam pa povejo, da jih ne zanimamo? Tako, da nas vseeno klicarijo in vabijo na drinke (full smo prijatelji varjanta...), me bi pa morale razumeti, da hočejo enostavno žurati in da smo kot kolegice v bistvu prav fajn. Po mojem jim vseeno paše, da skakamo okoli njih?!
Ženske smo pa toliko hujše, ker iz stvari itak naredimo še večjo dramo kot v resnici je. Bogi revček trpi. In skakamo okoli njega, ker nas skrbi zanj in evo... spet se narobe razumemo.
Potem sledijo zamere, nepotreben molk, kreganje, distanciranje, izogibanje.
In dva človeka, ki sta v osnovi čisto fajn pozabita na obstoj drug drugega.
Ker nismo znali reči ne tako kot je treba. Samo en pravi način obstaja:
N E !!!