Ema

Obljubila sem si, da dogodka ne bom komentirala, ampak resnično ne morem! Ne morem ne komentirati.

1. Ali smo res tako ubogi, da ne premoremo ustrezne scene, ozvočenja, luči?

2. Zakaj trdno verjamemo, da so najboljši voditelji igralci? Ali cela Slovenija dejansko ne premore enega sposobnega človeka, ki bi dostojno vodil zadevo?

Eh... ne da se mi nekaj nastevat po točkah.... Ne gre mi to...

Skratka:

To, da smo slovenci obsedeni s prsmi itd. mi je jasno.

Toda, ali obstaja meja?

Strinjam se s tem, da ne moreš več prodajati samo glasbe, ampak moraš vse zapakirati v en lep paketek. Toda, kje se konča?

Zanima me ali je vsaj eden od nastopajočih... ne vem... treniral glas... vadil petje, ali so se res vsi ukvarjali samo s tem koliko naslovnic bodo pridobili s svojim nastopom na Emi? Koliko škandalov bo v igri?

Razumem, da so pomembna oblačila. Seveda so... ampak lobiranje ex barovcev za nastop v plesni točki, izbiranje samih popstarovcev, talentov in bogsigavedičesaše za backvokale (btw, a imamo samo Katjo Koren za backvokalistko, ali obstaja še kdo drug?). To je vse neka premišljena strategija za zbiranje glasov...

In pesmi... ali je možno narediti en vsaj 50% avtorski komad... ali je čisto vse treba skopirat?

Anžej Dežan se mi je zdel cool. V bistvu je bil fantastičen. Odličen za nastop na Eurosongu!

Čisto iskreno mi je bila pa najbolj všeč Ilenya Zobec (sem prav napisala?), ampak to sem pač jaz.

Morda je čas, da neham kritizirat in se sprijaznim z dejstvom, da raja to enostavno hoče. Če se ne motim, so največ glasov (televotinga) dobili Atomik Harmonik, Saša Lendero (še zdaj me boli glava od nje) in podobni. Taki smo. Slovenci hočemo harmoniko, enostavna besedila, ki se rimajo in fletna dekleta.

Pač ne bomo prišli v zgodovino kot... kaj pa vem... umetniki... ampak kot ljubitelji fastfoodovske glasbe (ta izraz se mi zdi strašno cool).

In kaj točno je Natalija Verboten pričakovala? Razen tega, da sem dobesedno crknila od smeha?

Na bruhanje mi gre... Čisto zares... Zdelo se mi je kot da gledam neko popoldansko oddajo, ki je na sporedu vsak dan... Delovalo je kot da je bil scenarij spisan v pol ure. Najbolj žalostno je to, da so zanj verjetno porabili mesece in mesece...

Pa sori, če sem koga užalila, ampak... hey... nimam druge.

No, v bistvu je najbolj pomembno to, da nas bo ta pravi predstavljal na super pomembnem dogodku, ki je passe' že po celem svetu razen pri nas kjer se silno trudimo izumiti način, da bi se prebili do vrha.

Zakaj v bistvu toliko silimo na ta Eurosong? Zakaj ne bi dobrih komadov delali preprosto in enostavno za nas.. da si jih bomo sami prepevali... in če bi morda prisluhnili svojim željam, bi morda ta izvirnost bila všeč tudi drugim...

Ne mi tvezit, da se v Sloveniji ne da živet od glasbe... this is bullshit... dejstvo je samo to, da se ne cenimo dovolj... zato copypastamo vse kar se da... kako bo to komu všeč, če še nam ni!?

Anžej

Ne vem zakaj, ampak imam neko čudno obsedenost, katero izgleda ne razume nihče. Sumim, da to večkrat pripelje do nepotrebnega ljubosumja mojega fanta. Trudi se skrit, ampak ne uspeva mu ravno dobro.
Skratka, ne znam pustiti na miru ljudi, ki so se na katerikoli način dotaknili mojega življenja… nekdanji sošolci… dobre prijateljice… bivši fantje.
Nekako potrebujem stik z njimi.
Ni nekega posebnega razloga, ampak enostavno ne morem sprejeti dejstva, da sem si z nekom, ki mi je nekoč pomenil vse, zdaj neznanka.
Tako se tu pa tam nekoga spomnim in ga pokličem.
Naj omenim, da mi gre strašno na živce, ko kakšnega bivšega poiščem in iz neke pretekle jeze do mene začne: full sem dobro, full žuram, skratka svetovno… kar je spet v bistvu babja fora, da kao meni na prepričljiv način rečeš, da si čisto cool brez mene in si me prebolel. Ne kličem te zaradi tega, halo, zanima me kako si, kaj delaš, kako se imaš?
Skratka, ne vem zakaj tipi ne razumejo, da jih ženske včasih kličemo tudi iz čisto nedolžnih razlogov. Ne, oni morajo vedno glumit frajerje.
Ampak niso vsi taki.
In morda z tistimi, ki to niso nastajajo prava prijateljstva. Tista, pristna.
Nisem videla vseh sedem čudes sveta, marsikaj nisem videla in prepotovala. Prepričana pa sem, da se v življenju spoznala ogromno enkratnih in edinstvenih ljudi.
In rada ohranjam stike z njimi. Morda z nekom nisva bila za skupaj, toda del mojega življenja je bil, ne morem ga kar izločiti, izbrisati, tega ne znam.
In ponosna sem na to.
Lepo mi je, ko ga pokličem in mi on veselo in predvsem iskreno razlaga o novi punci, ki jo je spoznal.
No, spet sem zašla… Skratka, moje življenje sestavlja kup prekrasnih izkušenj… zgodb… nekatere so se končale. Ampak ne glede na to, rada se ozrem nazaj in opomnim: take stvari se dogajajo le v filmih! Jaz sem bila Julia Roberts, on pa Hugh Grant!
Eno morda delim z vami.
Bila sem v Centralu. Moja družba je tisti večer bila grozno zoprna. Vsi so bili tečni in nenadoma sem se začela ozirati po diskoteki z upanjem, da bi me kdo ogovoril. Kdorkoli, samo, da mi ni treba več biti z njimi. Čeprav sem silno občutljiva in ne prenašam kretenov, ki mi sredi noči ponujajo družbo in pijačo in ne vem kaj, sem si tisti večer dejansko želela ukvarjati s kom takim. In zgodilo se je. Ne vem točno kdo ali kako se je začelo. Vem, da me je nekdo ustavil in še sam ostal presenečen, ko sem pristala na 'drink'. Bila je druščina parih tipov, kar naenkrat sem sedela z enim. Ne morem pozabiti kako je bulil v moje roke in govoril, da tako lepih nohtov še ni videl (btw, umetnih).
Ne vem kaj me je prijelo, po približno pol ure sem vstala in rekla, da grem zdaj domov, ampak bom pustila telefonsko številko. Da bova naslednji dan šla skupaj na zajtrk, Ne vem kakšna so druga dekleta, ampak jaz, JAZ, sredi noči nikomur ne dajem svoje telefonske številke. Kaj mi je bilo?
Naslednji dan je normalno klical. Jaz se pa nisem oglasila (itak), kasneje me je pa zapekla vest. Napisala sem sms, da se lahko dobiva na pijači. Odgovoril je: žal sem že na poti v Budimpešto. Kasneje sem zvedela, da je tam študiral.
In takrat se je začelo. Izmenjala sva si e-mail naslove.
Nenadoma sem vsak dan začela prihajati uro prej v službo. Vsake pol ure checkirala prejete maile. Skoraj diplomirala v msn-ju. In ko ni bilo tega sva si dopisovala preko sms-ov.
Nisem sem si zapomnila niti njegovega izgleda, toda pisala sva si neštetokrat na dan. Vedela sem kaj je jedel za večerjo, katere seminarske je pisal, kaj je čez dan počel. Zaljubila sem se. V njegove besede. In normalno čakala na srečanje. Čeprav sem se srečanja bala. Zaradi svojega morebitnega razočaranja? Morda njegovega? Ok, videla sem slike, ki mi jih je poslal, bežno, čisto bežno sem se ga sicer spominjala, toda, realnost je vedno drugačna…
Preden je prišel v Slovenijo, mi je napisal, da gre na dopust v Toscano. Povabil me je zraven. Jaz, najbolj racionalen človek na svetu. Ki ne gre nikamor z nikomer, če ga dobro ne pozna... Šla sem. Čeprav nisem vedela sploh s kom pravzaprav grem. In kam. Spomnim se, da sem bila dogovorjena s prijateljico, da bo prišla pome, če se bo tip izkazal za psihopata… ni prišla… ni bilo treba…
Bilo je kot v pravljici. Ni važno kako se je končalo.
Pomembno je to. Zakaj zagovarjam internet in podobne zadeve.
Če vsega tega ne bi bilo, tega človeka ne bi več videla.
Ker pravega fanta ne spoznaš ponoči. Ne v diskoteki. V to sem vedno verjela.
Preko pisem sva si povedala veliko stvari ravno zaradi tega. Drug drugemu sva dajala priložnost. Dopustila sva, da govoriva midva in ne najin izgled. Okoliščine v katerih sva se spoznala. Karkoli. Podobo drug drugega sva si ustvarjala z lastnimi besedami.
Tisočpetsto etiket lepimo drug na drugega, resnice ne znamo več videti.
In v temu je fora. Zato je to bila lepa zgodba. Ker je bil to edini človek, ki sem ga na tak način spoznala… In ne glede na vse skupaj… nisem vedela niti kdo je, pa sem vendarle pisala njemu, ko mi je bilo hudo.. ko sem potrebovala pogovor… ko mi je bilo dolgčas… in zaljubila sem se.
Toda, vse je bilo slučajno. V normalnem življenju in na način, ki ga sama živim, tega človeka niti spoznala ne bi. Ker ne znam več živeti tako…

Viktorji

Telegatti. Italijanska verzija naših Viktorjev.
Cel večer gledam in crkujem od smeha. Dobri voditelji, neverjetni štosi, čarobni trenutki in lepe pesmi. Nobene posebne zgodbe ni. Ljudje prihajajo in grejo z odra... Govori tisti, ki ima kaj povedati... in to je to....

Oddaja je posneta in nihče tega ne skriva... še šalijo se na ta račun (ogromno mailov neprestanoma prihaja, čeprav vam nismo izdali niti e-mail naslova, fantastično!)
Crkujem od smeha in mi gre nenadoma na jok, ko pomislim, da bodo kmalu spet naši Viktorji na vrsti. Čeprav morda ni fer, oddaji primerjam.
Ni fer, Italija je večja, bogatejša, bla bla bla.
Toda… bila sem v nekaj italijanskih studijev… videla sem njihove veličastne dvorane… ki so v resnici desetkrat manjše od Cankarjevega doma.
Vse možnosti imamo, da bi naredili primerljivo različico.
Toda… voditeljica Michelle… prelepa… skače in se dere po odru v milijonu vredni obleki… katera slovenska lepotica bi to naredila? Nobena… ko so jo učili lepega vedenja, so ji delali, da mora na odru stati zravnano in se ne sme pačiti…

Michelle se krohota, ko kdo reče zanimiv štos...in publika obnemi, ko mora napovedati svojega bivšega moža... in ko pride Eros na oder, nam gredo kocine pokonci, ko jo poljubi na lica...
Voditelj…. Pippo Baudo… italijanska legenda… ki se vseeno prešerno smeje, ko se ostali mlajši delajo norca iz njegove pleše…
Smešno… in hkrati žalostno…
Ker ugotavljam, da ni problematičen budget namenjen za oddajo… luči… dvorana… ozvočenje…
Problem je v nas… ker ne premoremo humorja.. improvizacije…
Ne le voditelj,vsi gostje 'naredijo' podelitev zanimivo.
A kaj… pri nas tega ni… spet bodo na dan privlekli neki prežvečene štose… vsi bodo na pamet zrecitirali vnaprej napisane stavke, katere je moral odobriti cel staff ljudi… uuu, kako vabljivo.
Vem, da sem spet pametna, ampak… zanima me, ali smo sposobni poskusiti? Pred kamero postaviti nekoga, ki bo znal reči nekaj zanimivega, smešnega? Ali znamo najti nekoga, ki bo rekel kar misli. Še vedno mislim, da se je vsemu temu najbolj približal Zrnec, ki me je sicer kasneje razočaral… kar je spet razumljivo (verjetno je mislil, da si Slovenija več ne zasluži)….iste fore je začel prodajati na vsaki prireditvi… ampak… o temu govorim… tisto je bila prava oddaja… kjer se je večkrat šlo predaleč, ampak ravno to je zabavno… nam… ne smete podcenjevati vaših gledalcev….to ni fer… definitivno mislim, da si več zaslužimo…

Ja! Ampak kot sem že rekla. Voditelji niso dovolj... vsak, ki stopi na oder bi se vsaj za trenutek lahko zamislil. Vsi smo ljudje, obnašaj se kot človek in mi boš morda prirasel k srcu... drži se kot, da imaš metlo v riti, smej se kot da snemaš reklamo za zobno pasto, reci, da se za nagrado zahvališ mami... in zame boš ostal kreten... sploh, ker dobivaš nagrado za licenčno oddajo!?

Btw...

Ti amo in tutte le lingue del mondo...

(Ljubim te v vseh jezikih sveta)

Roman za ženske

'Kratko in jedrnato-če hočeš, se me dotikaj, ampak ne kradoma... Če bi res rada skočila Richardu čez plot s skoraj štiridesetletnim občasnim alkoholikom, to stori-vendar priznaj. S polnim zavedanjem tega, kar počneš. Ne prenašaj svoje odgovornosti na popito vino, na romantično svečko na mizi ali na ubogega taksista... Priznaj si, da naju bo, če pomaham taksiju, odpeljal do moje postelje. Bi to rada?'

Atek

Minilo je sedem let.
Zdi se mi včeraj.
Jaz sem bila še otrok, ti... ti...
Obžalujem trenutke, ko sem kot najstnica svoj čas raje preživljala s prijatelji kot s teboj.
Obžalujem slabo voljo, ko sem morala k tebi na obisk, ko bi lahko bila drugje.
Zdaj bi dala vse, vse, da bi te lahko samo še enkrat videla.
Velikokrat, sploh na začetku, se mi je zdelo, da te vidim med ljudmi. Zasledovala sem neznance, ker sem mislila, da si med njimi.
Pogrešam te.
Ko si odšel, nisem prenesla samote, niti teme.
Bala sem se. V takih trenutkih so se vračali spomini in nisem znala skozi to.
Hodila sem na tvoj grob in govorila. Razlagala o vsakdanjih stvareh, čeprav tega prej nisem nikoli počela. Nikoli se nisva zares pogovarjala.
Jaz sem bila vedno tvoja deklica. V tvojih očeh krhka in naivna. Z nasmehom na obrazu se spominjam vseh nasvetov... kaj vse se mi lahko zgodi in kako se moram obnašati. Kaj je prav in kaj ni.
Spomnim se kako sem pred teboj plesala in pela. Kupoval si vse možne kamere in fotoaparate. Ovekovečil vsak moj nasmeh, spremembo. Rastla sem, a sem zate vseeno bila še izgubljen otrok.
Pogrešam te.
In se obtožujem. Ker bi lahko imela več spominov. Več trenutkov.
A bila sem tako mlada, tako obremenjena sama s seboj. Nisem vedela, da se kaj takega lahko zgodi. Čeprav je to osnovno pravilo narave.
Nisem znala ceniti trenutkov s teboj...
In vem, da razumeš. Ti si tisti, ki mi je pokazal pomen brezpogojne ljubezni.
Ko si odšel in nisem znala kako naprej, so mi dejali, da te moram pustiti oditi.
Da ljudje, ki jih ljubimo še naprej živijo v naših srcih.
Ne vem, če sem to storila. Še vedno živim s prepričanjem, da na neki zvezdi sediš in me gledaš, paziš name. In veliko stvari počnem samo zato, ker verjamem, da veš, vidiš.
Na tisoče načinov želim dokazati, da nisem pozabila na običaje na katere si me navadil.
Kadarkoli kaj posebnega dosežem moram verjeti, da me ponosno opazuješ.
Vseeno mi je kaj mislijo drugi. Potrebujem to.
Pogrešam te.
In še vedno upam na znak, nekaj kar me bo spet povezalo s teboj...
Otročje upam, da te bom vsaj v sanjah srečala...

You're so vain

You walked into the party

Like you were walking onto a yacht

Your hat strategically dipped below one eye

Your scarf it was apricot

You had one eye in the mirror

As you watched yourself gavotte

And all the girls dreamed that they'd be your partner They'd be your partner,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

Don't you?

You had me several years ago

When I was still quite naive

Well, you said that we made such a pretty pair

And that you would never leave

But you gave away the things you loved

And one of them was me

I had some dreams they were clouds in my coffee Clouds in my coffee,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

Don't you?

I had some dreams they were clouds in my coffee Clouds in my coffee,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

Don't you?

Well, I hear you went up to Saratoga

And your horse naturally won

Then you flew your Lear jet up to Nova Scotia

To see the total eclipse of the sun

Well, you're where you should be all the time

And when you're not, you're with Some underworld spy or the wife of a close friend

Wife of a close friend,

and You're so vain

You probably think this song is about you

You're so vain

I'll bet you think this song is about you

Don't you?

Don't you?

Don't you?

You're so vain You probably think this song is about you You're so vain You probably think this song is about you You're so vain You probably think this song is about you You're so vain (so vain) I'll bet you think this song is about you Don't you? Don't you? Don't you