Hospitality Club

Še nekaj mesecev nazaj sploh nisem poznala pomen teh dveh besed. Hospitality club? Nato sem opazila kako mojim prijateljem pogosto prihajajo gostje iz celega sveta. Mislila sem, da so jih spoznali na mnogih potovanjih kjer so bili. Kasneje sem izvedela...

Hospitality club je v osnovi spletna stran, ki jo je izdelal mlad nemec. Ideja se mu je porodila, ko je prišel do ugotovitve, da kot on, veliko njegovih vrstnikov želi potovati po svetu. A seveda se vedno pojavi isti problem. Mladi študentje si težko privoščijo potovanja.

Ustvaril je spletno stran, kamor se lahko prijavi vsak z uporabniškim imenom in raznimi podatki (kraj bivanja, starost,...). Ko se odloči nekam oditi poišče prebivalce tega kraja. Napiše jim nekaj sporočil. Povpraša o možnosti prenočišča, vodenja,... In nato prejme odgovore.

Da, odločiš se iti na primer v Španijo. Popolni neznanec ti ponudi posteljo, brezplačno vodenje po mestu,... In isto ponudiš ti v svojem kraju, če si ga nekdo odloči obiskati. Seveda v svojih zmožnostih.

Priznam, da sem na začetku bila malce skeptična. Komu zaupati?

Seveda je tudi za to poskrbljeno. V kolikor ima kdorkoli slabe izkušnje to objavi in težave so rešene.

No, najbolje, da opišem svoje izkušnje.

Zelo rada potujem. Nisem videla celega sveta, v bistvu vse do lani nisem šla dlje od naše Evrope. Kasneje sem videla nekaj več. Vendar so bila vsa potovanja organizirana s strani agencije, ali pa je nekdo skrbno izdelal podroben načrt kam iti in kako. Vedno sem spala v hotelih z veliko zvezdicami in redko gledala na stroške, ki jih bom na potovanju imela.

V Beogradu sem bila dvakrat v življenju.

Oboje v istemu mesecu. Prvič z agencijo. Pokazali so mi 'kučo cveča', dali za jest čevapčiče, ki sem jih preplačala in pokazali nekaj znamenitosti.

Drugič s hc-jem, kjer sem spoznala življenje srba, koliko zasluži, kako živi.

Človek z drugim državljanstvom, ki me je videl prvič v življenju, mi je plačal pijačo, kosilo.

In to človek, ki ima nekje tretjino moje mesečne plače.

Kdaj prej sem to doživela?

Priznam, da mi je ta cela zadeva na začetku delovala zelo čudno in nenavadno.

Sploh, ker načeloma delujem za bolj 'fino' in razvajeno dekle.

Toda tu se sploh ne gre za prihranek pri potovanju. No, vsaj v mojem primeru ne.

Tu gre predvsem za to, da vidim svet z realnimi očmi.

Sovražim kvazi tipične reči, ki ti jih ponujajo turistični vodniki. Hočem videti kako živijo ljudje mojih let kamor grem.

In to sem prvič doživela. To je bistvo.

Navdušena sem.

Šla sem do Beograda, Sofije in Budimpešte.

Spoznala sem nekaj ljudi, ki jih nikoli več ne bom videla. Toda spoznala sem tudi ljudi, katere želim za prijatelje. Ker so me sprejeli takoj. Brez tisočih nalepk. Ničesar. Ljudje, ki so odgovorili na vsa moja vprašanja. Čeprav preveč zasebna.

Ljudje s katerim še včeraj nisem imela nič skupnega, le iste želje. Potovati. Videti svet. Čeprav si to težko privoščimo.

In evo... desetdnevni dopust, ki bi bil lahko brezskrben in sproščujoč, je bil na koncu popotovanje v avtu, kjer nisem vedela kam bom šla. Kje se bom ustavila, kje prenočila.

In bila je izjemna izkušnja.

Dandanes se mi tako zdi, da smo ujetniki nekih norm, pravil, urnika.

Potovala sem deset dni, zdi se mi kakor, da bi trajalo nekaj mesecev. Bila sem sproščena... Nisem potrebovala vsega balasta, ki ga ponavadi. Z na široko odprtimi očmi sem opazovala svet, ki se mi je kazal v vsej svoji lepoti ali slabih straneh.

Zavedam se, da ljudje na tak način prepotujejo cel svet. In da je moja izkušnja nekaj povsem vsakdanjega. Toda zame to ni bila.

Sploh ker ni bila edina... Še mnogo jih bo.

Sploh ni pomembno kam greš. Le da greš, vidiš. Kako tvoj vrstnik živi drugje. Kaj ima in kako s tem razpolaga. Kako živi in kaj potrebuje, da je srečen.

V enemu letu sem obiskala nekaj destinacij, ki so med seboj povsem različne in mi dajo misliti kaj bi še rada obiskala.

Tanzanija... Emirati (Dubai)... in po drugi strani bližji Španija in Madžarska...

Kar pravzaprav želim s tem blogom povedati ne gre v nekaj besed, tudi v par blogov ne... Sploh ker vsega sploh ne znam razložiti.

Morda bom spet naivna. In nočem pisati kakor, da nikoli nisem imela slabih izkušenj z ljudmi. Ohoho, če sem jih imela.

Toda imam izbiro. Želim pomniti samo tiste dobre.

p.s. I. hvala ti, da si vse to delil z mano!

Un viaggio di mille miglia, comincia con un solo passo.

Lao Tzu