Carpe diem

Vsak dan ob gledanju tv dnevnika, prebiranju časopisa, spleta in spremljanju vsega krutega kar se na svetu dogaja, pomislim...

Čeprav vedno pravim, da življenje zajemam z veliko žlico in resnično izkoristim vsak trenutek za izpolnitev svojih želja, se zdaj zamislim.

Res je, da sem že zdavnaj prišla do ugotovitve, da bom svoje življenje dejansko znala živeti v trenutku, ko bom znala vsako posebnost ceniti, iz vsakega vsakdanjega opravila pričarati nekaj izjemnega.

Res je. Vsak dan naredim kakšno malenkost, ki mi dan popestri.

Pokličem prijatelja, ki ga že dolgo nisem slišala.

Pozabim na obveznosti in pošteno zažuram med delovnim tednom.

Izberem službo, ki me zares veseli in ni mi odveč osem ur, ki jih preživim v službi.

Mislim, da je način dosega sreče ta, da dejansko ne pričakujemo velikih stvari. Ampak se naučimo uživati v majhnih, a pogostih. Sploh pa spremeniti kar nas ne osrečuje, oziroma nas žalosti.

Ko sem leta nazaj razmišljala o študiju psihologije, sem eno za drugo požirala razne knjige, ki so poučevale posameznika. Razne knjige, ki so razlagale napake, ki jih počnemo ljudje.

Spomnem se vprašanja, ki me je odkar sem ga prebrala, spremlja vsak dan.

Kaj bi storili, če bi vedeli, da je to zadnji dan vašega življenja.

Spomnem se tudi odgovorov...

Gledal bi sončni zahod.

Poklical bi ljubljeno osebo in ji končno povedal kar čutim.

Poklical bi prijatelja in se pobotal z njim.

Odgovor na njihove odgovore je bil:

Zakaj tega ne storiš zdaj? Le kaj ti zagotavlja, da boš jutri še tu?

Teh par stavkov me zadnja leta spremlja, pravim. In zakaj me potem ničesar niso naučili?

Res je, da vedno izkažem svoja čustva.

Res je, da ljubljenim osebam to neprestanoma dokazujem.

In res je, da je to zame bistvo.

Toda...

Zakaj še vedno dopuščam, da mi povsem nepomembne stvari grenijo življenje.

Zakaj dovolim, da me stvari prizadanejo.

Zakaj si ne rečem: hey, ali bi se obremenjevala s tem, če bi vedela, da ti tečejo zadnje sekunde?

Zakaj se enostavno ne nasmehnem vsemu lepemu kar mi je dano?

Zakaj tako vneto razmišljam? Zakaj se v mojo senci skriva nešteto strahov? Zakaj se obremenjujem s svojimi kompleksi? Zakaj si ne rečem: taka si in taka si potrebna svetu?

Zakaj se toliko trudim, da bi ljudem, ki jih ljubim, bila všeč?

Zakaj se toliko trudim, da bi me vzljubili, da včasih pozabim nase?

Zakaj odkrito ne pogledam vase. Zakaj si ne vzamem trenutka in ga uživam?

Brez bojazni, kaj bo jutri in česa ne bo.

Brez strahu kaj vse bom izgubila...

Najbolj me skrbi dejstvo, da resnično dopuščam, da me malenkosti zmotijo.

Da potočim solzo za vsako grdo besedo, ki mi je izrečena, čeprav v šali.

Tako ponosna na svojo občutljivost. Ker trasparentno vedno pokaže kaj čutim, občutim, začutim. Včasih mislim, da me bo prav ta moja občutljivost ubila...

... save me from myself...

Quando conto le mie fortune, ti considero sempre due volte!

Nekaj tednov nazaj sem med iskanjem nekih papirjev slučajno naletela na svojo škatlo spominov. Sem ena tistih ljudi, ki skrbno shranjuje dnevnike, pisma, vstopnice koncertov,… poleg vsega tega imam še vrsto slik raznih obdobij svojega življenja. Kakor verjetno vsak.
Po kratkem pregledu fotk se mi je zdelo izredno zanimivo to, da se na večini slik pojavlja ena in ista oseba. Na vseh slikah mojega rojstnega dne, drugih praznovanj, običajnih dni,… nekoč mi je nekdo ob pogledu na fotografije rekel, da je z eno sliko videl praktično vse. Zamenjale so se frizure, oblačila, no… leta so tudi naredila svoje. Ampak vsebina je vedno ista. Jaz in ona, v butastih pozah in smešnih nasmehih na licih. Midve, ko si umivava zobe. Midve, ko spiva na terasi. Midve, ko pohajava po Portorožu. Ali si samo njo imela za prijateljico? Si se samo z njo družila? Me vpraša. Nasmehnem se. V svojem najstništvu je mimo mene šlo na tisoče 'klap', znancev in raznih ljudi. Stalnici sva bili samo midve. Prepričana sem, da nekje obstajajo slike vseh teh ljudi, a so se čudno ohranile le najine. Čudež? Ne, vem, da so te še pri meni, ker so posebne vrednosti. Vem, vse iste. Drugim. Nama vsaka nekaj pove.
Kar mi vse te slike povedo, v tem trenutku, me skoraj žalosti.
Moja prijateljica. Moja sestrica, kot otročje drug drugo poimenujeva.
Koliko časa sva preživeli skupaj. Vsak popoldan (pa čeprav sva obiskovali različni šoli), vsak vikend, vse sva počeli skupaj.
Naj te besede ne zvenijo kakor, da je najinega prijateljstva konec. Še zdaleč ne.
A stvari se spremenijo… seveda so vse spremembe del življenja… in kar mi je všeč pri najinem prijateljstvu je to, da je v teh letih postalo nekaj izjemnega.
Nekaj najlepšega se mi zdi, da v življenju doživiš tako prijateljstvo. Dolgotrajno.
Toliko skupnih trenutkov. Lepih, grdih, karkoli. Vse skupaj naredi to, da si z nekom tako povezan, da te dejansko pozna v dno duše.
Ne rabiš razlagati kakšen si, kakšen si bil, kaj si doživel. Ta oseba vse to ve, ker je bila ob tebi.
Zakaj potem žalost?
Ker nekaj pogrešam. In to ni njeno prijateljstvo. To ostaja in zdaj vem, da ga ničesar ne bo moglo prekiniti. Preveč vsega je bilo. Preveč si pomeniva. Ni daljave, ni je stvari, ki bi jo katera lahko storila, da bi ta ostala neoprostljiva.
Pogrešam le tiste čase… ko sva skupaj brezbrižno počeli ogromno stvari. Zdaj za to ni več časa. Vsaka ima svoje življenje. Svoje obveznosti. In tisto dekliško prijateljstvo je zdaj prijateljstvo dveh odraslih žensk, ki se zaradi razdalje dvakrat na teden slišita po telefonu, kjer podrobno razglabljata o resnih stvareh. In se seveda vidita ob vsaki možni priložnosti.
Vse super. A pogrešam tiste stvari. Čeprav sem odrasla, si še vedno želim nekaj takega…
Po službi bluziti po mestu ure in ure.
Se z avtobusom voziti po mestu brez posebnega cilja.
Karkoli. Želim si te imeti vsak dan tu, pri meni na kavi. Da si bova lahko povedali čisto vse kar se nama je danes zgodilo. Kar bi rada povedala je le to, da bi rada vsaj delček tega nazaj. Zavedam se, da imam veliko prijateljev in ljudi ob strani. Ne pritožujem se. Morda pogrešam le več norčij, bedarij, ki sva jih skupaj počeli.
Želim si nekoga, da si bova skupaj lakirali nohte.
Nekoga, ki mi bo barval lase, ko se mi ne bo dalo k frizerju.
Nekoga, ki bo z mano jedel kokice s sladoledom.
Nekoga, ki bo z mano gledal 3 romantične komedije zapovrstjo v enem dnevu.

Saj vem... butasto... maybe time to grow up...