Time to give up?

En zelo moder mož je enkrat rekel: pametno je vztrajati, če si nekaj resnično želiš. Vendar je pametno tudi znati kdaj prenehati.

V zadnjih mesecih sem se to stokrat vprašala.

Eno je želeti.

Drugo vedeti ali si res tako dober, da je kar bi rad predal svetu res tako dobro, da je edino pravilno vztrajati. Tudi, če drugi pravijo ne. Tudi, če se drugi neprestanoma trudijo dokazati obratno.

Ne potrebujemo te.

Nisi dovolj dobra.

Nič novega nam nisi pokazala.

Nič vznemirljivega.

Vsakdanja si.

Ne slaba, a tudi nič posebnega.

Tolažim se z mislijo na ljudi, ki so danes svetovne zvezde. Ob prebiranju njihovih biografij se najdem, ko pravijo pred koliko zaprtimi vrati so se našli. Koliko posmeha doživeli.... Pa vendar vztrajali... in uspeli.

Ne sprašujem ali je prav vztrajati ali ne. Vem, da kar delam ne bom mogla kar pustiti... preveč mi pomeni...

Vprašanje je ali je vredno tega. Vredno v smislu, da sama ne znam oceniti. Sem res tako dobra kot mislim, ali sem pač podobna komu drugemu, ki neobjektivno sebe ocenjuje kot nekaj edinstvenega kar je treba pokazati svetu.

Nimam želje po slavi, denarju,... resno mislim.

A želim vztrajati v temu kar ljubim, obožujem. Ne znam nehati. In nočem slišati ljudi, ki pravijo, da sem oplela in da bo moje ime pozabljeno v kratkem.

Hočem pokazati, dokazati. Da imam jaz prav.

Dobra sem... Toda, kaj če nisem....

Le dekle kot vse druge, ki znajo samo to govoriti in razlagati, pa v življenju ničesar ne dosežejo?

Ker je edino tako prav?