How to be good?

Ko si otrok je vse lažje. Spomnim se rosnih, mladih let, ko sem si kot punčka želela biti priden otrok. Šla sem do mame in vprašala ali kaj potrebuje. Ko sem opravila nakup v trgovini, pometla kuhinjo, sem se takoj počutila bolje. Lahko je bilo biti dober človek. Od tebe se je malo pričakovalo.

Če si to zaželim zdaj in ker o tem pogosto razmišljam se stvari takoj zakomplicirajo.

Kako?

Pomagati prijatelju, ko te potrebuje. Easy to say.

Kaj, če ne deliš isto mnenje o tem kako živi in kako sprejema svoje odločitve?

To povedati in ga prizadeti, ali biti tiho in živeti s tem, da si bil zraven, ko je naredil napačen korak?

Stati ob strani, karkoli bo, čeprav bi bilo možno vse prej preprečiti?

Povedati kar misliš? Čeprav ga bo resnica bolela ali ga objeti in obljubiti, da bo imel tebe pa karkoli že bo?

Spoštovati starše pa čeprav si to vedno ne zaslužijo? Čeprav bi jim rajši kaj rekel in jih morda vodil do sprememb? Ali biti tiho, spet, se soočiti z danim in jih ljubiti z vsem srcem. Čeprav te to boli in čeprav veš, da nisi kriv za njihove napake?

In sam plačaš zanje?

Ni lahko biti dober.

Poskusim se lahko vrniti tudi k osnovam. K desetim božjim zapovedim.

Ne laži.

Že tu se zaustavi, ker vem, da se laži od mene včasih pričakujejo. Ne lažem, vendar molčim. Vmesna pot.

Pa vseeno. Želim si biti dobra.

Kot se počutim, ko vidim nasmeh na babičinem obrazu, ko pridem na obisk ali, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zagledala solze sreče v očeh mojega očeta ob daru najine petindvajset let stare uokvirjene slike

Vendar to ni dovolj. Rada bi še.

Bila dobra do tistih, ki so mi blizu. Še bolj pa tistim, ki se odmikajo od mene. Ker menijo, da me ne potrebujejo. Pa vem, da me.
Pogledam nazaj. Prijateljica je nekaj tednov nazaj zvedela, da je noseča. Prva oseba, kateri je to povedala sem bila jaz. Spet druga prijateljica iz otroštva, s katero sva se nekako zgubili, rekla, da ni kasneje nikoli več našla bližine, ki sva jo imeli.
Hvalospev sami sebi? Da, ker to potrebujem. In to mi pove, da le nisem tak grešnik. In se v mojem početju le najde kaj dobrega.
Torej bom tako nadaljevala. Živela kot do zdaj. In prepričana sem, da bo še veliko dobrega. Tiste, ki me zavračajo drugače jemala. Ni res, da jim ne znam biti blizu. Morda sem le preveč drugačna in imajo drugačne potrebe. Se bom ukvarjala s tistimi, ki jim moja bližina prija.
Torej. Grem mirno spat vedoč, da sem na dobri poti.

Flattering myself? Oh yes!

Zamisli se!

V pričakovanju velikih radosti, zanemarjamo tiste majhne, vsakdanje, ki se ne bodo vrnile in jih bomo večno obžalovali.

Anonimen