How to be good?

Ko si otrok je vse lažje. Spomnim se rosnih, mladih let, ko sem si kot punčka želela biti priden otrok. Šla sem do mame in vprašala ali kaj potrebuje. Ko sem opravila nakup v trgovini, pometla kuhinjo, sem se takoj počutila bolje. Lahko je bilo biti dober človek. Od tebe se je malo pričakovalo.

Če si to zaželim zdaj in ker o tem pogosto razmišljam se stvari takoj zakomplicirajo.

Kako?

Pomagati prijatelju, ko te potrebuje. Easy to say.

Kaj, če ne deliš isto mnenje o tem kako živi in kako sprejema svoje odločitve?

To povedati in ga prizadeti, ali biti tiho in živeti s tem, da si bil zraven, ko je naredil napačen korak?

Stati ob strani, karkoli bo, čeprav bi bilo možno vse prej preprečiti?

Povedati kar misliš? Čeprav ga bo resnica bolela ali ga objeti in obljubiti, da bo imel tebe pa karkoli že bo?

Spoštovati starše pa čeprav si to vedno ne zaslužijo? Čeprav bi jim rajši kaj rekel in jih morda vodil do sprememb? Ali biti tiho, spet, se soočiti z danim in jih ljubiti z vsem srcem. Čeprav te to boli in čeprav veš, da nisi kriv za njihove napake?

In sam plačaš zanje?

Ni lahko biti dober.

Poskusim se lahko vrniti tudi k osnovam. K desetim božjim zapovedim.

Ne laži.

Že tu se zaustavi, ker vem, da se laži od mene včasih pričakujejo. Ne lažem, vendar molčim. Vmesna pot.

Pa vseeno. Želim si biti dobra.

Kot se počutim, ko vidim nasmeh na babičinem obrazu, ko pridem na obisk ali, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zagledala solze sreče v očeh mojega očeta ob daru najine petindvajset let stare uokvirjene slike

Vendar to ni dovolj. Rada bi še.

Bila dobra do tistih, ki so mi blizu. Še bolj pa tistim, ki se odmikajo od mene. Ker menijo, da me ne potrebujejo. Pa vem, da me.
Pogledam nazaj. Prijateljica je nekaj tednov nazaj zvedela, da je noseča. Prva oseba, kateri je to povedala sem bila jaz. Spet druga prijateljica iz otroštva, s katero sva se nekako zgubili, rekla, da ni kasneje nikoli več našla bližine, ki sva jo imeli.
Hvalospev sami sebi? Da, ker to potrebujem. In to mi pove, da le nisem tak grešnik. In se v mojem početju le najde kaj dobrega.
Torej bom tako nadaljevala. Živela kot do zdaj. In prepričana sem, da bo še veliko dobrega. Tiste, ki me zavračajo drugače jemala. Ni res, da jim ne znam biti blizu. Morda sem le preveč drugačna in imajo drugačne potrebe. Se bom ukvarjala s tistimi, ki jim moja bližina prija.
Torej. Grem mirno spat vedoč, da sem na dobri poti.

Flattering myself? Oh yes!

Zamisli se!

V pričakovanju velikih radosti, zanemarjamo tiste majhne, vsakdanje, ki se ne bodo vrnile in jih bomo večno obžalovali.

Anonimen

Can you keep a secret?

Včeraj sem prebrala fantastično knjigo! Upam, da kakšni strašni filozof ali grozno intelektualen človek ne bere teh strani... No, skratka... Po dolgem času so se mi oči ustavile na listih knjige ob kateri nisem mogla zaustaviti glasnega smeha...

Da zopet ne bom razlagala na dolgo, se knjiga nekako takole začne, da povsem običajna punca začne naštevati svoje skrivnosti... tiste, ki jih res z nikomer še ni delila...

In takoj pomislim? Fantastična ideja za nov blog... Razkritje bedastih skrivnosti, ki jih nikomur ne povem... tudi sama bi jih lahko naštela... saj me tu nihče ne pozna...

In morda bi bilo zanimivo, če bi se po dolgem času vrnila na prijetnejšo temo.... lahkotnejšo kot ponavadi... ko neprestanoma nekomu delim očitke in pljuvam jezo v obraz...

Torej... moje male skrivnosti...

Začnimo!

Ja, za začetek bi lahko povedala, da so me strašno zmotile besede Jonasa nekaj mesecev nazaj. Ko je v enem od svojih blogov napisal, da bi lahko ljudje, ki koga citiramo... enostavno... joj, saj ne vem niti kako se to razloži... ko narediš tako, da pišeš o nekomu... in nekaj narediš... in če tisti, ki moj blog bere klikne na njegovo ime... se mu recimo ob kliku njegovega imena stran preusmeri na wikipedijo in tam lahko prebereš o komu sploh govorim.

no... skrivnost št.

1. ne znam tega narediti! Če bi znala... bi to naredila... ker ne znam... pač... prepišem citat, ki mi je všeč in v naslovu nekako namignem o čem govorim...

Tako, da največ kar lahko storim v tem primeru. Ko pravim, da sem prebrala dobro knjigo... rečem... Moje skrivnosti... Sophie Kinsella... in podam še tole:

http://www.emka.si/artikel/351410/Moje-skrivnosti

Oprostite mi, vsevedci tega sveta... ne znam drugače...

Skratka... zdaj smo zašli iz teme... kje sem že bila... aja, moje skrivnosti...

Kaj so tiste drobnarije, ki si jih ne upam razkriti nikomur? Niti najboljši prijateljici?

2. Sovražim lakiranje nohtov... Medtem, ko se me nekako že vrsto let drži pridevnik strašno fancy šmensi in ne ve še kaj punce... sem v bistvu nekaj let vztrajala z umetnimi nohti le, ker jih ni bilo potrebno negovati. Dal si tistih par eurov in pozabil nanje. S temi nohti si lahko loščil tla, ampak še vedno si imel prekrasno francosko manikuro...

Hmmm... ampak to ni skrivnost... o meni prijatelji to vedo.

Vedo recimo, da če imam sredi poletja teniske... je to le zaradi tega, ker se mi ni dalo obnoviti laka na nohtih na nogi...

Hmmmm... spet... tudi za vse ostale babje fore... moj fant jih vse pozna.

Videl me je s tisto najbolj grozno blatno masko na obrazu recimo.... In tudi to, da se ob vsakem britju nog porežem ve.... Ve tudi to, da se vsak dan tehtam... brez razloga pač... Navada...

In... ve tudi to, da ko ga ni... Ko mora na kako službeno pot ali kaj podobnega... Ve, da spim s prižgano lučjo, ker se teme bojim... In ve, da če mi kadarkoli reče, da mu kak kos mojega oblačila ni všeč... Ve, da ga takoj naslednji dan nekomu poklonim oz. ga nikoli več ne oblečem...

I'm a lady without secrets!

Res je... Ni je stvari, ki jo kdo od mojih najbližjih ne bi vedel... Vse zblebetam...

In pač ne verjamem strašno pametnim ženskam (ki so by the way vse samske), da te moški nikoli ne sme videti, ko si stiskaš mozolje... nikoli ne sme vedeti, da hodiš v solarij... ali Bog ne daj... koliko truda vložiš v svoj zunanji izgled?!?!

Moj fant o meni vse.

Ve, da se šestkrat preoblečem preden grem zvečer ven.

In ve, da mislim, da imam premajhna prsa. Tudi postopek francoske manikure pozna do potankosti. Ja, valda nohti taki ne zrastejo, a ne? Zakaj bi ženske take stvari morale skrivati...

Vprašam se, če sem dolgočasna oseba... Resno, zanimivi ljudje imajo nešteto skrivnosti... Jaz... jaz nimam nobene...

Vse povem naglas. Resno. Mnenja, navade,... vse.

I'm a boring person!!!

Nenadoma se potolažim.

Morda je to le normalen zasuk reči. Toliko let sem se pretvarjala, da sem nekaj kar nisem bila. In sem se kasneje enostavno odločila, da tako ne gre več. In od takrat nimam več meje. Tudi stvari, ki bi jih lahko zamolčala... povem na glas...

v stilu.. taka sem, can you handle me? do you want to?

in se zavem... ljudje me imajo kljub temu radi.

Ja, moj fant recimo ve tudi to, da če gremo zvečer žurat in se ga nažgem... skoraj zagotovo ponoči ne bom sprala make-upa iz obraza... ulegla se bom spat... in maskara se mi bo razmazala po vzglavniku, obrazu, rokah...

Moja najboljša prijateljica ve, da sem navadna copata. Ve, da niti ene reči ne sprogramiram preden vem kaj o temu misli moj. In tako me sprejme.

Vsi ljudje, ki so mi najbliže... Vedo, da sem ob trenutkih nemogoča. Ljubosumna, posesivna, obsedena.

Pa vendar... so se vse to naučili cenit... ker vedo le to, da jih imam tako silno rada... da se tako močno bojim, da bi jih lahko izgubila... zato ravnam tako butasto...

užaljeno strmim v tla, ker se počutim zapostavljeno.

Ne, ker sem željna pozornosti celega sveta. Le njihove, ker so oni moj svet.

To je povsem razumljivo, mar ne?

Ally, what makes your problems so much bigger than everybody else's? They're mine!

Tu... pišem o tebi.
Kdo bi rekel? Še sama ne bi znala predvideti tega.
Pa vendar... pišem, ko me kaj zaboli.
Ta blog vendarle zadeva mene...
Poznam na stotine ljudi. In če me vprašaš lahko za vsakega povsem objektivno naštejem njegove slabosti, prav tako dobre lastnosti.
Ko me vprašajo zate... obnemim...
Ker ne vem, čeprav te že toliko let poznam... ne znam povedati ničesar...

obstanem kot stena, ko vidim za kaj me imaš

bi rekel Plestenjak... čeprav on poje o ljubezni...
jaz govorim o prijateljstvu.
Do tebe.

Ta blog pišem že tedne in tedne. Na začetku sem gojila le čustva jeze in ožaljenosti. Želela sem te užaliti. Potiho, s tem blogom. Ki ga itak ne boš prebrala. In tudi, če bi ga... verjetno ne bi pomislila, da pišem o tebi.

Hotela sem napisati blog. O koncu. Vseh muk. Kreganja. In vsega negativnega kar sva v zadnjih mesecih delili.

Zdaj me prevzema le žalost.

Kolikokrat sem te hotela poklicati. Avtomatično vtipkala tvoje ime v gsm, kot ponavadi. Ko nisem imela kaj početi in sva skupaj snovali načrte ali enostavno sedeli po kafičih, se smejali, pogovarjali o bedarijah.

Čeprav zdaj razlagam le o lepih spominih. Tako je, ko je človeku hudo. Od določene osebe pomni le lepo. Torej pozabim tvojo slabo voljo, obtoževanja, jezo name. Vsakič, ko sem kaj narobe rekla. Vsakič, ko je kdo drug kaj narobe storil.

Pa si se vendarle znašala izključno name.

Kaj vse sem ti iz same jeze želela izpljuvati v obraz. Ker si me sama prisilila v to. Ker si me izčrpala s svojo negativnostjo in očitki. Zahtevnostjo.
Če bi te kdo zdaj vprašal kdo sem... zanima me, kaj bi odgovorila?
Boli me, ker vem, da bi morda rekla znanka, bežen človek, ki mimogrede zaide mimo tvojega življenja...
ali bi morda rekla prijateljica? Ne zaradi tebe, zaradi mene. Ker veš, da bi bila razočarana, če bi zvedela, da temu ni tako. Ko bi ugotovila, da nisem prijateljica, ampak človek, ki se le bežno dotakne tvoje dni?
In ti, ki imaš stotine pridevnikov zame? Kaj bi storila, ko bi vedela, da tista vzvišena, čudna, glasna, zoprna maja ne spi zaradi tebe?

Ali bi se vprašala kaj si narobe storila? Ali bi enostavno rekla, da je očitno nekaj narobe z mano, ker ne znam razumeti kakšna si in da se pač ne moreš obnašati kakor to okolje od tebe pričakuje, ker si pač drugačna?
Drugačna od mene. Drugačna od vseh. To itak vedno rada poudarjaš. Kako sva si različni...
Pa sva si res?
Meni praviš, da sem tipična ženska... in ti teh lastnosti nimaš... ker si pač.. drugačna...
Drugačna od mene le v temu, da ... kako naj rečem.
Kaj točno bi morala storiti, da bi v tvojem slovarju dobila oznako prijateljica?
Ne vidiš kako se trudim... kaj vse... naredim, da bi me sprejela... prav ti, ki praviš, da te nihče ne zna sprejeti za to kar si..
Jaz sem se tega naučila... A nikoli ne bo dovolj... kaj?
Vedno boš našla nekaj? Eno besedo, ki sem jo napačno naglasila... eno kretnjo, ki te je zmotila...
Zanima me, ali veš kako sem se v zadnjih tednih počutila jaz?
Glede česarkoli?
Ne moreš.
Ker me nisi vprašala. Ker se nisi niti spomnila. Ker se je vedno vse vrtelo okoli tebe... čeprav si prav ti tista, ki zna reči, kdo vse te ni opazil... kdo vse ni znal karkoli reči...
In spet poudariti, da nimaš prijateljev.

Si kdaj preusmerila prst, ki kaže na druge... nase?

Ali ne vidiš, da imaš težave z vsemi prav zaradi tega, ker znaš vedno pridno razlagati kaj se od nas pričakuje. Vendar nikoli ni govora o tem kakšna bi morala biti ti?

In ne sprašuj me kaj bi ti morala storiti. Saj ti tega ne znam razložiti. Kako biti prijatelj... morda bodo držale tiste besede: želiš prijatelje? postani prijatelj! (v angleščini bolje zveni: need a friend? be one!).

Pa vendarle potiho priznam, da bi vse skupaj spet požrla. In te poiskala. Povabila na kavo, ki bi na koncu kot ponavadi postala liter vina. In se pogovarjala. Pa si tega ne dovolim. Ker ni prav.

Ker vem, da si tega ne zaslužiš. In ker vem, da se ničesar ne bo spremenilo.

Vedno bom krivec jaz. In vedno nesproščena v tvoji družbi. Ker me bo vedno strah, da boš kaj narobe sprejela.

To ni prijateljstvo. To nikoli ni bilo. Pa vendar... Pogrešam te.

Time to give up?

En zelo moder mož je enkrat rekel: pametno je vztrajati, če si nekaj resnično želiš. Vendar je pametno tudi znati kdaj prenehati.

V zadnjih mesecih sem se to stokrat vprašala.

Eno je želeti.

Drugo vedeti ali si res tako dober, da je kar bi rad predal svetu res tako dobro, da je edino pravilno vztrajati. Tudi, če drugi pravijo ne. Tudi, če se drugi neprestanoma trudijo dokazati obratno.

Ne potrebujemo te.

Nisi dovolj dobra.

Nič novega nam nisi pokazala.

Nič vznemirljivega.

Vsakdanja si.

Ne slaba, a tudi nič posebnega.

Tolažim se z mislijo na ljudi, ki so danes svetovne zvezde. Ob prebiranju njihovih biografij se najdem, ko pravijo pred koliko zaprtimi vrati so se našli. Koliko posmeha doživeli.... Pa vendar vztrajali... in uspeli.

Ne sprašujem ali je prav vztrajati ali ne. Vem, da kar delam ne bom mogla kar pustiti... preveč mi pomeni...

Vprašanje je ali je vredno tega. Vredno v smislu, da sama ne znam oceniti. Sem res tako dobra kot mislim, ali sem pač podobna komu drugemu, ki neobjektivno sebe ocenjuje kot nekaj edinstvenega kar je treba pokazati svetu.

Nimam želje po slavi, denarju,... resno mislim.

A želim vztrajati v temu kar ljubim, obožujem. Ne znam nehati. In nočem slišati ljudi, ki pravijo, da sem oplela in da bo moje ime pozabljeno v kratkem.

Hočem pokazati, dokazati. Da imam jaz prav.

Dobra sem... Toda, kaj če nisem....

Le dekle kot vse druge, ki znajo samo to govoriti in razlagati, pa v življenju ničesar ne dosežejo?

Ker je edino tako prav?

Carpe diem

Vsak dan ob gledanju tv dnevnika, prebiranju časopisa, spleta in spremljanju vsega krutega kar se na svetu dogaja, pomislim...

Čeprav vedno pravim, da življenje zajemam z veliko žlico in resnično izkoristim vsak trenutek za izpolnitev svojih želja, se zdaj zamislim.

Res je, da sem že zdavnaj prišla do ugotovitve, da bom svoje življenje dejansko znala živeti v trenutku, ko bom znala vsako posebnost ceniti, iz vsakega vsakdanjega opravila pričarati nekaj izjemnega.

Res je. Vsak dan naredim kakšno malenkost, ki mi dan popestri.

Pokličem prijatelja, ki ga že dolgo nisem slišala.

Pozabim na obveznosti in pošteno zažuram med delovnim tednom.

Izberem službo, ki me zares veseli in ni mi odveč osem ur, ki jih preživim v službi.

Mislim, da je način dosega sreče ta, da dejansko ne pričakujemo velikih stvari. Ampak se naučimo uživati v majhnih, a pogostih. Sploh pa spremeniti kar nas ne osrečuje, oziroma nas žalosti.

Ko sem leta nazaj razmišljala o študiju psihologije, sem eno za drugo požirala razne knjige, ki so poučevale posameznika. Razne knjige, ki so razlagale napake, ki jih počnemo ljudje.

Spomnem se vprašanja, ki me je odkar sem ga prebrala, spremlja vsak dan.

Kaj bi storili, če bi vedeli, da je to zadnji dan vašega življenja.

Spomnem se tudi odgovorov...

Gledal bi sončni zahod.

Poklical bi ljubljeno osebo in ji končno povedal kar čutim.

Poklical bi prijatelja in se pobotal z njim.

Odgovor na njihove odgovore je bil:

Zakaj tega ne storiš zdaj? Le kaj ti zagotavlja, da boš jutri še tu?

Teh par stavkov me zadnja leta spremlja, pravim. In zakaj me potem ničesar niso naučili?

Res je, da vedno izkažem svoja čustva.

Res je, da ljubljenim osebam to neprestanoma dokazujem.

In res je, da je to zame bistvo.

Toda...

Zakaj še vedno dopuščam, da mi povsem nepomembne stvari grenijo življenje.

Zakaj dovolim, da me stvari prizadanejo.

Zakaj si ne rečem: hey, ali bi se obremenjevala s tem, če bi vedela, da ti tečejo zadnje sekunde?

Zakaj se enostavno ne nasmehnem vsemu lepemu kar mi je dano?

Zakaj tako vneto razmišljam? Zakaj se v mojo senci skriva nešteto strahov? Zakaj se obremenjujem s svojimi kompleksi? Zakaj si ne rečem: taka si in taka si potrebna svetu?

Zakaj se toliko trudim, da bi ljudem, ki jih ljubim, bila všeč?

Zakaj se toliko trudim, da bi me vzljubili, da včasih pozabim nase?

Zakaj odkrito ne pogledam vase. Zakaj si ne vzamem trenutka in ga uživam?

Brez bojazni, kaj bo jutri in česa ne bo.

Brez strahu kaj vse bom izgubila...

Najbolj me skrbi dejstvo, da resnično dopuščam, da me malenkosti zmotijo.

Da potočim solzo za vsako grdo besedo, ki mi je izrečena, čeprav v šali.

Tako ponosna na svojo občutljivost. Ker trasparentno vedno pokaže kaj čutim, občutim, začutim. Včasih mislim, da me bo prav ta moja občutljivost ubila...

... save me from myself...

Quando conto le mie fortune, ti considero sempre due volte!

Nekaj tednov nazaj sem med iskanjem nekih papirjev slučajno naletela na svojo škatlo spominov. Sem ena tistih ljudi, ki skrbno shranjuje dnevnike, pisma, vstopnice koncertov,… poleg vsega tega imam še vrsto slik raznih obdobij svojega življenja. Kakor verjetno vsak.
Po kratkem pregledu fotk se mi je zdelo izredno zanimivo to, da se na večini slik pojavlja ena in ista oseba. Na vseh slikah mojega rojstnega dne, drugih praznovanj, običajnih dni,… nekoč mi je nekdo ob pogledu na fotografije rekel, da je z eno sliko videl praktično vse. Zamenjale so se frizure, oblačila, no… leta so tudi naredila svoje. Ampak vsebina je vedno ista. Jaz in ona, v butastih pozah in smešnih nasmehih na licih. Midve, ko si umivava zobe. Midve, ko spiva na terasi. Midve, ko pohajava po Portorožu. Ali si samo njo imela za prijateljico? Si se samo z njo družila? Me vpraša. Nasmehnem se. V svojem najstništvu je mimo mene šlo na tisoče 'klap', znancev in raznih ljudi. Stalnici sva bili samo midve. Prepričana sem, da nekje obstajajo slike vseh teh ljudi, a so se čudno ohranile le najine. Čudež? Ne, vem, da so te še pri meni, ker so posebne vrednosti. Vem, vse iste. Drugim. Nama vsaka nekaj pove.
Kar mi vse te slike povedo, v tem trenutku, me skoraj žalosti.
Moja prijateljica. Moja sestrica, kot otročje drug drugo poimenujeva.
Koliko časa sva preživeli skupaj. Vsak popoldan (pa čeprav sva obiskovali različni šoli), vsak vikend, vse sva počeli skupaj.
Naj te besede ne zvenijo kakor, da je najinega prijateljstva konec. Še zdaleč ne.
A stvari se spremenijo… seveda so vse spremembe del življenja… in kar mi je všeč pri najinem prijateljstvu je to, da je v teh letih postalo nekaj izjemnega.
Nekaj najlepšega se mi zdi, da v življenju doživiš tako prijateljstvo. Dolgotrajno.
Toliko skupnih trenutkov. Lepih, grdih, karkoli. Vse skupaj naredi to, da si z nekom tako povezan, da te dejansko pozna v dno duše.
Ne rabiš razlagati kakšen si, kakšen si bil, kaj si doživel. Ta oseba vse to ve, ker je bila ob tebi.
Zakaj potem žalost?
Ker nekaj pogrešam. In to ni njeno prijateljstvo. To ostaja in zdaj vem, da ga ničesar ne bo moglo prekiniti. Preveč vsega je bilo. Preveč si pomeniva. Ni daljave, ni je stvari, ki bi jo katera lahko storila, da bi ta ostala neoprostljiva.
Pogrešam le tiste čase… ko sva skupaj brezbrižno počeli ogromno stvari. Zdaj za to ni več časa. Vsaka ima svoje življenje. Svoje obveznosti. In tisto dekliško prijateljstvo je zdaj prijateljstvo dveh odraslih žensk, ki se zaradi razdalje dvakrat na teden slišita po telefonu, kjer podrobno razglabljata o resnih stvareh. In se seveda vidita ob vsaki možni priložnosti.
Vse super. A pogrešam tiste stvari. Čeprav sem odrasla, si še vedno želim nekaj takega…
Po službi bluziti po mestu ure in ure.
Se z avtobusom voziti po mestu brez posebnega cilja.
Karkoli. Želim si te imeti vsak dan tu, pri meni na kavi. Da si bova lahko povedali čisto vse kar se nama je danes zgodilo. Kar bi rada povedala je le to, da bi rada vsaj delček tega nazaj. Zavedam se, da imam veliko prijateljev in ljudi ob strani. Ne pritožujem se. Morda pogrešam le več norčij, bedarij, ki sva jih skupaj počeli.
Želim si nekoga, da si bova skupaj lakirali nohte.
Nekoga, ki mi bo barval lase, ko se mi ne bo dalo k frizerju.
Nekoga, ki bo z mano jedel kokice s sladoledom.
Nekoga, ki bo z mano gledal 3 romantične komedije zapovrstjo v enem dnevu.

Saj vem... butasto... maybe time to grow up...