I need you to need me

Carrie: I've done the merry-go-round. I've been through the revolving doors. I feel like I've met somebody I can stand still with for a minute. And don't you want to stand still with me?

Kras

Ko si dobra, ko se poskusas upirat in upas, da ti ne bom verjel,
ko skrbno skrivas svoje misli, ne bom ti jih vzel.

Dosti prelepa, da bi b'la hudobna, kot hoces bit,
mogoce sva si prepodobna, da te ne bi razumel.

Ne skrivaj se, ne morem vec,
ne bezi mi, rad bi probal s tabo umret.
Ne dvomi zdaj, nimam moci, da bi lagal
ne umikaj se, rad bi te samo drzal.

Ko si dobra, ko se poskusas upirat in upas, da ti ne bom verjel,

ko skrbno skrivas svoje misli, ne bom ti jih vzel.
Dosti prelepa, da bi b'la hudobna, kot hoces bit,
mogoce sva si prepodobna, da te ne bi razumel.

Ne skrivaj se, ne morem vec,
ne bezi mi, rad bi probal s tabo umret.
Ne dvomi zdaj, nimam moci, da bi lagal
ne umikaj se, rad bi te samo drzal.

Ti!

V mislih sem si stokrat predstavljala najino ponovno srečanje.
V sanjah si lahko dovolimo vse.
Jaz sem si dovolila sanjati o tem, da se bova po dolgih letih spet videla in da me boš videl v novi luči.
Tisti ta pravi.
Videl kaj sem. Kdo sem. V resnici.

In da ti bo morda, ta zmedena in hkrati odločna maja, všeč.

Sanjala sem, da ti bom povedala vse. Vse tisto kar ti nikoli nisem upala povedati.

Spoznal si me, ko sem bila še tako mlada. Prestrašena. Nisem imela moči, da bi se borila zate. Da bi te iskala. In zdaj... si tu.

Vse tisto kar je vsa ta leta zgledalo tako težko in komplicirano. Se je zdaj uresničilo. Brez, da bi se posebej trudila.

V sanjah si lahko dovolimo spremeniti značaj.
V mojih sem bila sproščena in ne sramežljiva.
Močna in ne nesigurna kot si me ti do sedaj poznal.
Toda nikoli. Nikoli se ne bi upala pomisliti, predstavljati, da boš uporabil besede, ki si jih. Da se boš spomnil... vsega... kar je bilo.

In da bom jaz ... kar tako ... povedala vse.
Čeprav se v resnici ni zgodilo nič... nič...

Nič? Tisti nič sem prebolevala leta in leta.

Smešno, da ljudje dajemo pomen odnosu na osnovi fizičnega kontakta.

Če sta spala skupaj je to odnos. Pa čeprav si naslednji dan ne spominjata niti imena drug drugega.

Na podlagi te razlage midva ne obstajava.

Pa vendarle... poglej zdaj...

Morda ima ravno zaradi tega vse skupaj poseben čar.

Nič se ni zgodilo. Bilo je le nešteto besed in ogromno nepravih trenutkov.

Pa vendar... Spomniva se vsega. Vsega!

Po petih letih... me pogledaš na isti način kot si me takrat.
Koliko časa sem prebolevala tiste oči. Skušala pozabiti besede.
Nenadoma je vse spet tu.
Kakor bi se zgodilo včeraj.
Ugotavljam, da je bilo prav, da sem ravnala kot sem.
Vsa ta leta sem se spraševala, ali si vsaj za trenutek občutil nekaj posebnega. Do mene.
Zdaj vem, da si.
Zdaj vem, da je res.
Pravi občutki ostajajo.

Povezanost. Posebna povezanost.

In ta je ostala.

Vesela sem. Zdaj, ko lahko mirne duše trdim: še se bova srečala.

Piece of advice

Don't marry someone you can live with.

Marry someone you cannot live without!

Runaway bride

Look, I guarantee there'll be tough times.

I guarantee that at some point,

one or both of us is gonna want to get out of this thing.

But I also guarantee that if I don't ask you to be mine,

I'll regret it for the rest of my life,

because I know,

in my heart,

you're the only one for me.

You only see what your eyes want to see

Prebiram stare bloge. Zdi se mi, da neprestanoma pišem ene in iste bedarije. Prežvečene misli, ki dokazujejo le, da je vsak korak, ki ga naredim odvisen od tebe.

Vsak moj nasmeh je posledica tvojega klica, pogleda, dotika, besede.

Ali ni smešno?

Normalen človek si, pa vendar premoreš tako moč nad mano. Odločas se kakšen bo moj dan.

Se bom smejala ali žalostno strmela skozi okno ob poslušanju ene in iste pesmi, ki me spominja nate?

Vsi te blogi, vse moje misli, vsi dogodki preteklih mesecev me pripeljejo vedno do istih vprašanj.

Kam to pelje?

Ali je vredno? Je.

Toda... Zakaj to počnem?

Zakaj vztrajam?

Ker mi je resnično dovolj kar mi trenutno ponujaš ali naivno prepričano mislim, da bom na koncu dobila kar želim. Tebe. Celega?

Sprašujem se, ker me je strah. Če zdaj od vsega preprosto odidem, morda še preživim. Toda... Z vsakim dnem bo huje. Ker se vsak dan zbira več spominov. Več stvari, ki mi pravi, da si ti človek zame.

Več stvari, ki mi pravi, da se skrivam. Pretvarjam. Nisem kot ti.

Ne znam se greti v tujih objemih. Ne znam dopustiti, da bi se me kdorkoli dotaknil zatem, ko si se me ti. Kdorkoli drug bi me umazal.

Nočem tega.

Če bi vsaj lahko. Brezskrbno uživala.

Tuđe usne, znaš li kako jako znaju zaboljeti... pravi Severina.

Kako moreš?

Kakšen si, da to zmoreš. In? Ali res tako čutiš ali se sam v to prepričuješ? Edinstven si, toda veliko podobnih ljudi poznam. In na koncu... vsi ugotovijo, da je breskrbno življenje fantastično, ampak za vsakogar pride trenutek, ko si želi enostavno najti dom, tistega ta pravega kjer bo našel svoj mir.

Ali je res tak človek zame? Tako plitek? Ko sem jaz taka?

Na koncu pridem vedno do istega zaključka. Kakorkoli že. Ne znam stran. Ker si tega ne želim.

In ko se me tvoja roka dotakne... vse je jasno. Ali res ne začutiš tega?

To je to.

... Se vuoi se puoi, dimenticare noi, o sei forte o non te ne ha fregato mai...