Vse do sedaj sem v ljubezni poznala izključno dva scenarija za zaključek veze med moškim in žensko.
Konec je zgodil enostavno zaradi tega, ker je ljubezen minila njega ali njo.
Prvič v življenju sem postavljena pred neznanko.
Ljubim neizmerno.
Tako močno, da se mi zdi uporaba besed LJUBIM TE, žaljivka za to, ker čutim. Ti dve besedi sem že nekajkrat uporabila in čustva še zdaleč niso bila podobna tem.
Zdaj... ugotavljam, da se odnosi lahko končajo tudi drugače. In ko to pišem, močno upam, da to ne bo veljalo za naju.
Odnos se lahko konča kljub obojestranski zaljubljenosti.
Zaradi nekompatibilnosti.
Da, vsak bo rekel, da ljubezen premaga vse. S tem se tudi sama strinjam... vendar...
to je moja zgodba.
Ne upam pomisliti, da najina ljubezen ni dovolj.
Da tvoja ni dovolj, ker ni ljubezen. Ne dovolj močna.
Pomislim na vse tiste pesmi, katerih nisem dojela smisla...
I can't live, with or without you...
Kako razumem zdaj.
In si postavljam nešteto vprašanj.
Bova znala iti skozi to drugačnost?
Ali boš kdaj cenil kar imaš in ne mislil, da nekaj zamujaš, če se ustališ?
Ali lahko najdeva skupno pot do sreče?
Pomislim na to, da spet... prvič v življenju... ne bi znala naprej brez tvoje bližine.
Resno, gledam te, ko spiš. Tvoja prisotnost me umirja. Tvoja roka na mojem boku pravi, da imam vse kar potrebujem. To je moj raj. Moje zavetje.
In strah me je. Nikoli prej me ni bilo strah bolečine, trpljenja, samote. Vedno sem našla pot, da me določeni dogodki niso dotolkli. Da sem znala najti razloge, da bi se nasmejala. Počutila bolje.
Tokrat me je resnično strah, da te volje ne bom našla, če boš odšel.
Ker si ne bom želela živeti brez tebe zraven.
Po drugi strani me je strah naslednjega prerekanja, jeze in tvojega razočaranega pogleda, ko ugotoviš kako različna sva si in kako različne potrebe imava.
Moram verjeti, da bova znala skozi to.
Ker si nekaj najboljšega kar se mi je v življenju zgodilo.
Samantha: I have to ask you a question. It's a good one so think about it. If two people love each other, but they just can't seem to get it together, when do you get to that point of enough is enough? Jerry: Never. 