Love is in the air...

Že dolgo se mi ni zgodilo, da ob tako pozni uri ne bi mogla zaspati. Kaj drugega početi kot napisati nov blog... Ali ni krasno? Takoj napisati vse tiste najbolj sveže misli, občutke.

Morda mi prav to ne da spati.

Čeprav se imam za izjemno zanimivo in neobičajno osebo, sem na podlagi določenih stvari res tipična ženska. Saj se neprestanoma 'hranim' z ljubezenskimi romani, romantičnimi komedijami,... Prav zaradi teh si morda postavljam skozi eno in isto vprašanje.

Še kot pubertetnica sem imela v dnevniku z velikimi črkami napisano: ne razlagaj mi kolikokrat si v življenju ljubil. Ko ljubiš, ljubiš enkrat in to za vedno.

Vedno sem verjela, da ima vsak človek eno sorodno dušo. A le redki se potrudijo to dušo res najti. Veliko jih sklene kompromise. Drugim se enostavno ne da. Zakaj iskati pravo ljubezen, ko imam fanta z dobro službo, prijetnega videza in dobrim srcem!?

Now that I'm older and of course wiser, vem, da sem se morda motila.

Pogledam nazaj. Spet. Pogledam in se spomnim vseh bežnih avantur, romanc, simpatij, velikih ljubezni. Vsaka od teh mi vsaj za trenutek nariše nasmeh na obraz.

Še zdaj se spomnim vsake besede, vsakega dotika. Ne ker bi karkoli od tega pogrešala. Vse to so spomini, ki spadajo v preteklost. In prav je tako. Nisem tip, ki bi karkoli znala resnično pogrešati. Vselej bi se potrudila in pogrešano poskusila dobiti nazaj. Z nobenim nadomestkom se ne bi zadovoljila.

In čeprav se velikokrat ustrašim odnosa, ki ga doživljam, saj se prvič nekomu predajam z vsem svojim bitjem. Čeprav si vedno postavljam vprašanje: ali sem sposobna nekoga ljubiti do konca svojih dni? Eno in isto osebo? Čeprav si rečem, konec koncev sem še vedno nevrotik in strahopetec in... in... prešibka sem, da bi zmogla... premočna, da bi vztrajala... pogledam v svojo sobo, na postelji leži in globoko spi. Ko se bom prismuknila k njemu, me bo objel in me objeto držal do jutra. Zjutraj mi bo pa desetkrat (manjkrat ne pomaga) rekel:vstani, zamudila boš in jaz bom že navsezgodaj z lasmi pokonci tečno zabrundala: ne teži mi, vem, kdaj moram v službo... on zapel ti si moja n.1 zena... in jaz bom bruhnila v smeh.

Si pričakoval opis neopisljivo romantičnega trenutka? Jaz sem pa napisala le par vsakdanjosti. Ja, moje vsakdanjosti. Tiste, ki me osrečuje. Noro osrečuje.

To je ljubezen. Tista ta prava. Vendar ostajajo spomini. Vezani na druge trenutke, druge ljudi. Vse to sestavlja moje življenje. Veliko jih sestavlja najlepše dele mojega življenja.

In morda je ljubezen kot mi. Raste z nami. Otroška ljubezen, pubertetniška,... Vse pristne, vse drugačne, a vse prave ljubezni.

Ne vem, če je moja ljubezen, tista ta prava. Tista za vedno.

Vem le, da že nekaj časa ničesar ne iščem. Ničesar ne čakam. Ker imam vse kar resnično želim, ob sebi.

Čeprav pogosto potrebujem 'svoje' trenutke. Kot je (the one and only) rekla Carrie: ko ti nekdo da vso svobodo, ki jo potrebuješ... je nenadoma ne potrebuješ več.

Vendar potrebuješ vedeti, da jo imaš... če bi si tu pa tam želel privoščiti trenutek miru. Ne ker ti je slabo, kjer si. Ampak ker potrebuješ tisti občutek, da si lahko vzameš čas, vdihneš zrak, pogledaš naokoli in potem... se vrneš domov... because this is the only place you really want to be...

Ocean's eleven

"yes, but does he make you laugh?"

"well, he doesn't make me cry."

... Očitno sem danes 'filmsko' razpoložena...

10 things I hate about you

I hate the way you talk to me.

And the way you cut your hair.

I hate the way you drive my car.

I hate it when you stare.

I hate your big dumb combat boots.

And the way you read my mind.

I hate you so much it makes me sick-

it even makes me rhyme.

I hate the way you're always right.

I hate it when you lie.

I hate it when you make me laugh -

even worse when you make me cry.

I hate it that you're not around.

And the fact that you didn't call.

But mostly I hate the way I don't hate you -

not even close, not even a little bit, not even at all.

Že cel dan imam v ušesih to pesmico... iz filma 10 things i hate about you... pa se mi je zdelo luštno pesmico prilimat gor... it's my blog, so i can do whatever i want :-)... vedno se mi je zdela strašno fajn... zdaj, ko jo prebiram tlele... je prav brezvezna.... mah...

Ostane tisto kar si razumel ti...

V trenutku, ko svoje pismo daš v kuverto, vsebina ni več tvoja... Spremeni se v tisto kar bo bralec pisma razumel...

Kar tako sem se spomnila teh besed, ne pomnim več kje.

Ali se tudi tebi zdi, da se ljudje med seboj prevečkrat slabo razumemo? Rečem ja, ti razumeš ne?

Velikokrat se mi je zgodilo, da so si ljudje moj molk napačno razložili... ali pa kakršenkoli stavek...

Se premalo pogovarjamo? Verjetno bo to razlog.

Vsaj po moje.

Če jaz rečem: na živce mi greš! si ti to na tisoče načinov lahko razložiš... če se pa o tem pogovarjava ti lahko rečem: na živce mi greš, ker ne morem živeti brez tebe in dvomov ni.

Resno. Velikokrat se mi je zgodilo, da je nekdo prišel k meni in rekel: prizadela si me, ko si takrat tisto rekla. Ker se ne spomnim o čem govori, mi je še težje. Potem ugotovim, da sem jaz nekaj rekla za šalo, on je pa to resno vzel.

Človek bi včasih najraje bil tiho.

Tako bi bil vsaj mir.

Ali pa ne. Pol bi si še molk začeli razlagati po svoje.

Life is beautiful.

Life is simple. Ljudje si ga sami kompliciramo. Analiziramo in razmišljamo o pomenu besed, ki so nam bile izrečene. Filozofiramo in filozofiramo. Resnica je pa večinoma taka kot izgleda na prvi pogled. Brez kompliciranja.

Ljubi me, ampak ga je strah. Česa? Zaljubljen človek se ničesar ne boji... ampak o tem sem že razpravljala...

A si shujšala?

Po dolgem času se zopet vračam. Z novo temo, z novimi vprašanji in dvomi.
Tokrat imam morda problem kako začeti... Od začetka bi kdo rekel... No...Poskusimo.
Nikoli nisem bila debela. V resnici sem zelo suhe konstitucije, kot vsi v moji družini.
Nekaj let nazaj, ob velikih spremembah, sem ze malce zredila. Spet, ne veliko.
Pridobila sem enih deset kil in bila pač polnejša, ampak nikoli debela.
Elegantno izpopolnjena bi nekdo rekel.
Preselila sem se v nov kraj, začela delati v novi službi, prebolevala stare ljubezni in tako... moji večeri so predstavljali gledanje televizije in uživanje sladoledov, raznih pudingov, skratka stare hlače mi niso bile več prav in niso me več klicali suhica... verjetno sem bila... kaj pa vem... normalna!?
Toda nisem se počutila dobro v svoji koži... sploh, ker nisem bila vajena na to, da mi kakšno oblačilo kdaj ne bi bilo prav...
No, z leti so se stvari poštimale... Privadila sem se na novo okolje, vzljubila svojo službo, pridobila nove, tiste ta prave prijatelje... in seveda našla ljubezen...
Kar je pa najbolj pomembno... vzljubila sem samo sebe... vse svoje življenje sem se ukvarjala z mnenjem drugih ljudi... kaj si ta misli o meni, kaj si tisti drugi... nikoli nisem bila resnično zadovoljna s svojim izgledom... vedno je bilo nekaj hudo narobe z mojo postavo... motil me je trebušček... drugič predebel vrat.... tretjič čudni lasje...
Prišel je dan (in zato sem potrebovala res veliko časa), ko sem se sprejela za to kar sem.
Šla sem v trgovino. Prvič sem si kupila hlače, ki so mi bile res prav in ne take, za številko premajhne, ker bom itak shujšala. Nisem se več ukvarjala s tem kar lahko jem in kaj ne.
Skratka, v svoji koži sem se počutila dobro.
Nenadoma sem začela hujšati. Nobenih diet ni bilo. V bistvu sem začela jesti stvari, ki si jih prej nikoli nisem dovolila... čipse in hamburgerje v najbolj nemogočih urah...
Fora vsega je bila v bistvu v tem, da sem končno jedla, ker mi je to enostavno pasalo... ne ker bi s hrano želela potešiti kakšne druge potrebe oziroma zatreti vse ostalo, notranjo žalost in podobno...
Jedla sem vse, a v manjših količinah... in tega se nisem sploh zavedala...
Po šestih mesecih sem ugotovila, da sem shujšala za deset kil... spet sem bila suhica, tista stara maja... tista, ki je v bistvu šele zdaj bila normalna...
Vse lepo do zdaj. Ja, ker sem si kot suha vedno res bila edino všeč. In nič manj zdrava nisem bila zaradi tega... vedno sem se držala tistega pravila... pet na dan pa to.... ampak vseeno... ljudje, ki me niso poznali dolgo so začeli z vprašanji: kaj je narobe? A si kej bolna? itd.
Šestindvajset let sem stara, pa so ljudje hodili moji mami težit kaj se z mano dogaja (in to še zdaj počnejo).
Priznam, da mi je na začetku malo prijalo... Ljudje, ki me prej še opazili niso... Se zdaj vneto ukvarjajo z mojim zdravjem.
Zdaj ni več zabavno in niti smešno ne.
Kadarkoli sedim za mizo, kadarkoli omenim hrano, me ljudje zasujejo z nasveti, težkimi besedami in obtoževanji.
Ljudje, nisem otrok in zdrava sem. Pustite me na miru!
Vseeno mi je, če so tipom bolj všeč dekleta kjer imaš kaj za primit, ali če so debelejši ljudje bolj zdravi. Vseeno mi je, kaj si vi mislite, ker o meni nič ne veste.
To sem jaz,to je moje telo in prepričana sem, da sem še vedno bolj zdrava od vseh vas. Get your own life. Live me alone!