Walk the line

I keep a close watch on this heart of mine
I keep my eyes wide open all the time
I keep the ends out for the tie that binds
Because you're mine,
I walk the line
I find it very, very easy to be true
I find myself alone when each day is through
Yes, I'll admit that I'm a fool for you
Because you're mine,
I walk the line
As sure as night is dark and day is light
I keep you on my mind both day and night
And happiness I've known proves that it's right
Because you're mine,
I walk the line
You've got a way to keep me on your side
You give me cause for love that I can't hide
For you I know I'd even try to turn the tide
Because you're mine,
I walk the line
I keep a close watch on this heart of mine
I keep my eyes wide open all the time
I keep the ends out for the tie that binds
Because you're mine, I walk the line

Love don't live here anymore

Nekaj tednov nisem mogla niti govoriti o tem.
Delala sem kakor, da je vse normalno in v najlepšem redu.
Morda sem bila enostavno prelena in se mi ni dalo ukvarjati z resnico.
Spet sem hotela biti močnejša in odločati o tem, ali mi bo hudo ali ne.
Kdaj in kako bom trpela.
Če sem čisto iskrena, nisem niti pričakovala, da bi me lahko tako prizadelo.
Verjetno sem razmišljala kot drugi in verjetno tudi ti. Saj sem si sama to izbrala.
Toda nisem si želela tega.
Še vedno ostajaš edina oseba s katero sem se videla v svoji prihodnosti.
V mislih sem že videla hišico... in otročke, ki tekajo okoli nje... in pse in mačke...
Pravijo mi, da preveč pričakujem od ljubezni.
Pravijo mi, da v je v realnem svetu drugače.
No, kljub vsemu sem prisluhnila srcu in odšla.
Odšla.
Zakaj mislimo, da je ljudem, ki odidejo lažje? Obratno je.
Poleg žalosti je tu še občutek krivde, bojazen in dejstvo, da si si to sam izbral.

Ne čutiš sovraštva in zaradi tega je toliko težje. Sovraštvo pomaga preboleti.

Toda. Spet tega nisem pričakovala.

Včasih se mi zdi, da se cel odnos lahko oceni po tem kako se konča. Za tem, ko se konča. Takrat na dan pride naš realni značaj, osebnost, čustva.

Ko sem leta nazaj pustila fanta, mi je praktično raztreščil stanovanje na tisoč koščkov. Besna sem bila in užaljena, da je to naredil. Zdaj na to gledam drugače. Bolelo ga je in ni znal drugače.

Zdaj vidim, da je to naredil iz obupa, iz žalosti. Izgubil je ljubezen.

Kaj si izgubil ti?

Kaj pa ti?

Kaj pa tvoja čustva?

So obstajala kdaj, ali je bila vse skupaj navadna matematična računica? Ker tako tvoj razum deluje?

Rekel si, da sem te razočarala, ker sem strahopetec in si ne upam potruditi za naju.

Trudila sem se skoraj tri leta. Od prvega dne, ko sem te spoznala in sprejela v svoje življenje.

Kaj si naredil tega poleg tega, da si stal križem rok in čakal, da bo maja tudi tokrat poštimala stvari?

Jezna sem. Ker nisem znala razumeti, spoznati te. Vse do včeraj sem mislila, da sem izgubila tisto kar je najbližje tistemu kar iščem.

Zdaj sem ponosna nase in na svojo odločitev.

Morda ne bom nikoli našla kar iščem, toda ob želim vsaj nekoga, ki me bo ljubil.

Morda res ne vem kaj hočem,

definitivno pa tisto kar nočem.

Tega.

Spomni se kolikokrat sem te prosila za spremembo. Pomoč. Karkoli.

Vedno si imel izgovor. In jaz sem konstantno nasedala.

Zdaj nekomu drugemu daješ vse tisto kar je bilo nemogoče dati meni.

In to počneš kakor, da bi to bilo nekaj čisto normalnega, preprostega.

Nisem ljubosumna, morda le olajšana, ko vidim, da si konec koncev srečen.

Sem pa jezna, jezna nase.

Ker sem ti dala vse. Vse kar sem imela.

In ker se šele zdaj zavedam vsega. Nisem jaz tista, ki je odšla.

... You can't lose something you never had...

In hudo mi je, kljub vsemu mi je hudo.

Najbolj zaradi tega, ker si nemudoma... kar mimogrede pozabil... na vse.

Jaz nisem.

KONEC!

Isti prizor se ponavlja. Vzamem telefon v roke, vtipkam tistih devet številk in potem... prekinem preden začne zvoniti.
Ali ni smešno? Ne upam si klicati.
Prav tebe, ki si me morda poznala bolje kot sem se kdaj sama.
Prav tebe, ki si poznala moje misli, še preden sem spregovorila eno samo besedo.
Kar me najbolj boli je to, da si odšla čisto tiho... neopazno... želim si, da bi prišlo vsaj do dretja, kreganja, razbijanja kozarcev... Tako prijateljstvo bi bilo tega vredno...
Toda ne... Kakor, da nama nikoli ni ničesar pomenilo... se delava, da je vse ok...
Se še spomniš obljub?
Se spomniš vsega?
Se spomniš zavisti ljudi? Vsi so si želeli takega prijateljstva, kot je bilo najino...
Pogrešam te, ampak ne znam ničesar storiti. Poklicala bi te, ampak zdaj se zdi prepozno za kakršenkoli korak.
Če bi vsaj vedela, da čutiš isto.
Vsaj malo.
Da tudi ti pogrešaš najine nočne filmske maratone,
shoppinge v Trstu,
plesanje na boxih,
pogovore...
ali sva se toliko spremenili in ne potrebujeva druga druge?

Poklicala bi, toda bojim se. Ali bi se sploh še znali razumeti, pogovarjati kot sva se nekoč?

Morda je prav tako. Odraščali sva skupaj in se medtem izoblikovali v določene osebnosti, ki nista več tako usklajeni... tako potrebni druga drugi.

Morda je res konec vsega.

A jaz ne znam funkcionirati tako. Sovražim neizrečene besede, nerazščiščene stvari.

Ne morem dopustiti, da se stvari odvijejo kar tako... same od sebe...

zasluživa si vsaj... kaj pa vem.. dve besedi...

Le naprej!

Rekel si da bo lahko
ko izginejo vse sanje
ko pozabiš nanje
a jaz vem da ni tako
glava služi mi za to
da pozabim nanjo kdaj pa kdaj
Vse kar rabim je tvoj smeh
da me greje v nočeh
ko sem čisto sam
da te slišim kot napev
in zaprem oči
takrat vidim vse
kar me slepi
in živim za preostale dni
Le naprej ...
ne glej nazaj...
dokler je dobro v očeh,
dokler je razlog za smeh
Le naprej ...
ne glej nazaj...
še otrok je v vseh nas,
pusti naj poje na glas
In še slišim ta odmev
ceni vse kar si vzel
ker nad tabo mrhovinarji se oblizujejo
misli na prijatelje
ljubezni vrni upanje
naj nikoli ne umre

Kaj je ljubezen?

Nekaj dni nazaj mi je nekdo rekel naj mu opišem ljubezen.

Po nekajsekundnem razmisleku sem rekla enostavno: ko ti metuljčki brnijo v trebuhu...

Butast odgovor v bistvu, toda, tudi zdaj, po daljšem razmisleku ugotavljam, da morda odgovora ne poznam.

Čudno, saj se imam za izvedenko. Prebrala sem na tisoče knjig o ljubezni, pogledala vse možne filme in končno: tisočim ljudem postavljala isto vprašanje.

Torej? Vsekakor si upam trditi, da vse preveč ljudi meša ljubezen z navado... s potrebo po občutku varnosti... ali trenutno zaljubljenostjo... fizično privlačnostjo...

Po drugi strani vsekako drži, da ima vsak svojo predstavo o ljubezni. In tako je prav.

Kar lahko naredim je to, da poskusim ugotoviti kaj je ljubezen zame.

Na misel mi pride film Forrest Gump. Jenny bolna leži na postelji. Forrest ji razlaga kje vse je bil, kaj je prepotoval in doživel. Ona mu reče: želim si, da bi bila tam s teboj. On: saj si bila.

Ker jo je ljubil. In jo nosil v srcu s seboj.

Ljubezen je, ko poznaš njegove napake, ampak jih ne vidiš, ker te ne motijo.

Ljubezen je, ko se zbudiš v njegovem objemu in veš, da ne potrebuješ drugega, da bi bila srečna.

Ljubezen je, ko mu zjutraj naštimaš zobno pasto na krtačko.

Ljubezen je, ko ti reče: ne čutim isto. Ti pa povratnih čustev sploh ne potrebuješ. Le možnost videti njegov nasmeh, obdržati spomine nanj. Čustva do njega ti vlivajo neskončno energijo do življenja.

Ljubezen je, ko si z njim drugačna in si si taka všeč. Ker zna iz tebe pocukati ven najlepše lastnosti. (Ne ljubim te samo za to kar si, ampak kar sem jaz, ko sem s teboj)

Ljubezen je, ko se te je dotaknil... in ne bi se sploh več umila, ker se bojiš sprati njegove sledi na tebi.

Ljubezen je, ko se ob njemu ne moreš zbrati in se še pravilna izgovarjava vsake enostavne besede zdi nemogoča... (no...bila sem nora nanj, toda ali pomeni biti nor ljubiti?)

Na kratko:

Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!

Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.

Kar me pa zdaj zanima je sledeče:

ali obstaja ljubezen, ki traja za vedno? In nočem spet nakladanja o tem, da je ljubezen proces spreminjanja. Naprej zaljubljenost, ki se spremeni v imeti rad in potem si izmisliš zakon in otroke, da bi popestril zadevo. Sprašujem te, ali ljubezen: osnovno čustvo, lahko traja celo življenje?

Ali iščem nekaj kar ne obstaja? Razvajeno in izbirčno pričakujem preveč?

Kdo koga izkorišča?

Na hitro:

On se noče vezati. Ponudi ji lahko le neobvezno... kakorkoli se temu že reče... razmerje.

Kadarkoli jo pokliče: ona steče k njemu.

Vsak moški bi njo ocenil kot copatko, ki teče za njim in se pusti izkoristiti.

Toda kaj o temu mislimo ženske?

Bila sem že v podobni situaciji. In vedno enako mislila: človek mi ni mogel ponuditi več kot toliko in jaz sem sprejela kar mi je lahko dal.

Nikoli se pa nisem počutila izkoriščeno. Nikoli.

Ker sem počela kar se mi je zahotelo. Ali lepše rečeno: kar sem želela. Zakaj siliti v varen objem, ko ti drugi spravi kocine pokonci? Na žalost je včasih tako, da nam povsem neprimerna oseba požene kri po žilah...

In katerokoli žensko poznam, ki je podobno naredila... Nobena tega ne obžaluje.

Zakaj je treba vedno vse dramatizirati?

Všeč si mi. Všeč sem ti.

Ok. Bodiva skupaj. Tako. In na tak način. Kar bo, bo.

Zakaj moški temu pravite, da se ženske pustimo izkoriščati.

Jaz vidim bolj izkoriščanje v temu, da ostaneš nekje, kjer si več ne želiš biti, ker nočeš nikogar prizadeti. To je psihično posilstvo. Njegovo seveda.

Ampak hey!

Tle so pa karte na mizi in sama odločaš, če ti to sede ali ne.

In ne glede na vse. Po kratkem času pridemo do primernega zaključka.

a) on se zaljubi in je konec znan

b) ti se odljubiš in odideš. Ne, ker ti je dovolj izkoriščanja. Ampak, ker nisi več zaljubljena.

Spet en pameten izrek: dokler ljubiš, odpuščaš.

S tem nočem reči, da govorimo o odpuščanju. Ampak zadeva je v bistvu ista.

Dokler te tip zanima... pristaneš na vse... in v tem uživaš...

ko se to neha... pa tega nočeš več.

Ta blog ni glih neka strašno pametna ugotovitev... ampak nekaj sem hotela napisati... pa sem se pač tega lotila...